PrimožGrahelj's blog: Velika Bavha oziroma Monte Robon (1980 m)

Zadnji dan potepanja po zahodnih Julijskih Alpah sva začela nekaj 100 metrov pod Nevejskim prevalom (tudi Na Žlebeh) oziroma Sella Nevea v smeri Trbiža. Pot z oznako 637 naju vodi po cesti, a že kmalu skrene desno na markirano pešpot. Pot je prijetna, da ne omenjam, koliko malinovja je bilo ob poti 😀 več sva uživala v darovih narave kot pa hodila 😎 pot je res lepo speljana, nikjer pretirano strma, vmes je tudi kak krajši spust. Všečno! 😀 višje se teren odpre in v travnati kotanji (mestoma zaraščeno) se nad nama prikažejo Kaninski "veljaki" 😍. Tako mirno je in prijetno, da kar vabi v svoj objem. Pot spretno vijuga sem ter tja ter se malce višje položi. Nahajava se v manjši kotanji, pravi visokogorski krnici pod vrhom Bavhe. Še naprej slediva markacijam rahlo levo in se v ovinkih povzpneva do sedla Vrh Laških brežičev oziroma sella Robon, kjer je križišče. Zavijeva levo in slediva stezici pod grebenom (lahko se gre tudi po grebenu), ki pelje mimo številnih ostankov iz časa prve svetovne morije. V nekaj minutah sva pri speleološkem bivaku Modonutti - Savoia. Od tu naprej je več možnosti nadaljevanja proti vrhu: najbolj optimalno je tu iti levo, kar sva ugotovila pri sestopu. Za vzpon sva šla nekoliko bolj desno in sledila ostankom poti in možicem, ki jih je tu povsod polno. Naj ne zavedejo, saj res vodijo v vse smeri, na vse kucelje tam okoli. Vršno pobočje je polno vseh možnih oblik, pravi visokogorski kraški svet, poln žlebičev, brezen, kotanj itd., zato sva previdna. Jaz sem šel preveč desno in se moral obrniti, malce bolj levo pa sva uspela priti preko vseh zahtevnejših prehodov, mimo vseh brezen in lukenj do možica na vrhu Velike Bavhe (1980 m). Razgled z vrha je itak 😍. Nikjer nikogar, čeprav je bilo na Žlebeh polno avtomobilov. Malce si odpočijeva in se razgledava, nato pa začneva s sestopom. Tokrat greva bolj desno (gledano z vrha proti bivaku), oziroma levo (gledano od bivaka proti vrhu), kar se izkaže za odlično potezo 😀 stezica naju vodi brez težav levo desno ob številnih možicih in brez plezanja prispeva nazaj do bivaka, od tam pa se spustiva na sedlo. Nekaj minut še sestopava po poti pristopa, nakar nadaljujeva s prečno potjo, ki vodi v zahodni smeri. Sprva se pot nekoliko vzpenja, nato pa se položi in vijuga sem ter tja. Prava visokogorska avtocesta! 😀 res prijetna italjanska mulatjera. Pot je ves čas zelo razgledna 😍. Še malce naprej sva na križišču poti, kjer zavijeva desno in nato čez nekaj 100 metrov še enkrat, vsakič v smeri prelaza Sella Nevea po poti z ozanko 636. Tudi ta pot je en sam biser, široka in zelo prijazna do stegenskih mišic 😀 lepo se spuščava, sprva po skalah, nižje pa po gozdu. Nižje doli so spet maline, jaz pa oprezam za koprivami, saj bi nabral nekaj koprivnih semen. Nižje kot sva bila, več darov nama je namenila narava 😍 Spodnji del poti je bolj ozek. Bližava se cesti in bližje kot sva, več je bilo kopriv. Ko prideva do ceste sva v 10 minutah nazaj pri avtu.
Zelo sem bil zadovoljen 😀 vse in še več nama je šlo lepo na roko. To so bili res prijetni štirje dnevi v objemu gora 😍.

Razmere: vršni del vzpona ni markiran, vodi pa preko kraškega sveta, kjer previdnost ni odveč. Možicev je več kot dovolj, a pozor, vodijo na vse strani, lahko tudi samo do kakega brezna. Vse markirane poti so zelo prijetne, lepo speljane in razgledne 😀.

Še enkrat več sem hvaležen Gašperju, ki mi je bil odlična družba v teh dneh 😀.