PrimožGrahelj's blog: Jôf di Miez (1974 m)

Začela sva v vasici Pleziche v Dunji. Cesta do tja je ozka. To je bil moj prvi obisk te zanimive doline v zahodnih Julijskih Alpah. Ne vem, kaj sem tako dolgo čakal? 😎 Na robu vasi sva ujela markacije z oznako poti 655 proti Norini in Strmi peči. V levem ovinku pot zapusti cesto in se spusti kakih 100 višinskih metrov do reke Dunje, nato pa se strmo povzpne skozi gozd. Višje stopiva na cesto in ji slediva v desno. Najprej malo navzgor, nato pa se prične spuščati. Cesta se spremeni v zaraščen kolovoz, ki se spušča proti potoku Rio Saline, do katerega ni več daleč. Približno eno uro je do sem, pa sva še vedno na višini izhodišča 😎. Slediva markacijam, ki peljejo po levi strani struge, mestoma tudi skozi gozd. Ko sva spet v strugi zavije markirana pot (ki naj bi bila sicer opuščena) desno, midva pa greva levo po strugi naprej. Kar nekaj časa se vzpenjava med tem kamenjem 😏 vmes se nama prikaže mogočna stena vrha, na katerega sva namenjena. Še malce višje pa se odpre pogled na greben Sulic v smeri vrha Curtissons oziroma Klavnih nožev po naše. Res zanimivo ime vrha 😀. Noro oster greben je to. Ko se grapa razcepi zavijeva v levi krak za oznako JdM (Jôf di Miez). Še naprej iščeva najboljše prehode po strugi, tu in tam je tudi kak možic. Vode je bilo dovolj, kar je pomembno v teh vročih dneh. Še naprej se drživa levo, vse do mesta, kjer naju črta povede desno na peščen rob in nato prečno skozi pas rušja, ki je na srečo kratek. Kmalu sva v sosednji grapi in čaka naju eno bolj sitno mesto, krajši skok ob potoku (3 metre, II). Nadaljevanje je lažje. Še naprej se zložno vzpenjava po soteski Livinal Lung, ki ji kar ni konca. Skoraj do njenega zatrepa greva, do mesta, kjer se levo odcepi polica, ki preči steno. Na začetku sta tudi krogec in puščica, ki označujeta, da je tu najboljši prehod. Ta smer pristopa naj bi bila Kugyjeva zapuščina. Malce nižje je bila še ena polica, ki pa ni prava. Nisva ravno hitela, prav počasna pa tudi nisva bila, ampak sva hodila debeli 2 uri od vstopa v Rio Saline. Nekaj pavze, nato pa sva se počasi odpravila naprej. Tu se začne najzahtevnejši del poti. Kot je napisal Dejan v svoji objavi - drobirja je dovolj za vse 😎 polica je sprva še dokaj široka, a se kmalu zoža in za ovinkom je že prvo bolj ozko mesto. Šodr na skalah, nagnjen teren in luft spodaj - najboljši trio za psiho 😀 previdno sva šla naprej. Vmes je spet malce lažje, nato pa sledi še eno bolj zoprno mesto. Zatem se polica počasi konča, teren pa malce odpre. Tu uloviva tudi sonce 😀 nadaljujeva rahlo desno in plezava po krajšem kaminu (II, krušljivo); možnost obhoda levo, kar sva ugotovila šele pri sestopu. V nadaljevanju hodiva bolj ali manj ob rušju ali pa kar skozi. Nekaj vej je požaganih, kar olajša prehode, ampak nekaj objemanja naju vseeno čaka. "Zelena nadloga", kot mu kdaj rečem 😀 čeprav je tu rušje marsikje zelo dobrodošlo. Vzpenjava se proti grebenu in nato prečiva tik pod njim, ves čas v severo zahodni smeri. Prehodi se odpirajo sproti, tu in tam je potrebno tudi malce poplezati. Kar nekaj časa traja, da obhodiva vse vmesne kuclje in doseževa vršni greben. Jôf di Miez (1974 m) je imeniten razglednik 😍 Na eni strani Rio Saline, nad njim Strma peč, pa desno del Jovetov, pa levo preko grebena Sulic in pogled na Montaž, ki je od tu sila mogočen. Spodaj globoko pa soteska Clapadorie z Via Dogno, ki me še čaka 😀 pa Naborjetske gore, pa... Ni da ni 😀 ena sama divjina tu v gorah nad Dunjo 😍 daljša pavza, nato pa sestop po smeri vzpona. Tu in tam sva se malce lovila. Kakršno koli pretirano oddaljevanje od grebena ni prava izbira. Tu in tam pomaga kakšen možic. Čez zgornji, ruševnat del je šlo dokaj hitro, nato pa je prišla polica, kjer sem spet malce bolj globoko dihal. Wim Hof bi bil navdušen nad mojimi dihalnimi vajami hehe 😅 počasi in previdno, pa je šlo. Vesel sem bil, ko sva stopila nazaj v Livinal Lung, čeprav se je pri sestopu še bolj pokazalo, kako dolgi sta obe soteski, po katerih sva hodila. Sonce je žgalo, bilo je vroče, ampak sva bila hvaležna, da je tu precej vode. Previdno sva sestopala po skalah in balvanih. Po smeri pristopa doseževa mesto, kjer markirana pot zavije iz struge. Tu si najdeva tolmun in hop v mrzlo vodo (Wim Hof bi bil spet navdušen, sploh glede na to, da mi mraz ne paše 😎😏). Kako paše nekaj takega, res. Do izhodišča naju loči še nekaj vzpona, pa spusta in nato spet vzpona. Kar lepo utrujen sem bil, ko sva prišla do avta. Sledilo je še eno kopanje, nato pa prijetna vožnja navzgor po dolini Dunje vse do Rudnega vrha (Sella Sompdogna) 😀. Še ena zahtevna, a zelo zanimiva dogodivščina je za nama 😀.

Razmere: tura je kar dolga in naporna, kljub ne tako veliki višinski razliki. Kakšen krajši skalnati skok in pa polica so najzahtevnejši deli te ture. Polica je šodrasta, mestoma zelo ozka in izpostavljena. Tudi vršni del je marsikje zahteven. Nekaj vej rušja je požaganih, ampak brez pretikanja še vedno ne bo šlo. Tu in tam so v pomoč možici in kakšna oznaka/puščica. Divji svet! 😀

Hvaležen sem Gašperju, da sva se odločila za to turo, ki me je zanimala že nekaj let 😀.