PrimožGrahelj's blog: Jagenjčki, Puartate in Jovet Blanc (1940 m)

Tokratno dogodivščino sva začela malce severno od kraja Chiusaforte (Kluže) v Železni dolini, pri mostu z napisom Cadramazzo. Vzpenjala sva se po poti z oznako 619. Pot je lepo speljana in nikjer pretirano strma. Višje gori se povsem približa strugi potoka Rio Lavinal (voda) in v prijetnem vzponu doseževa prečno pot iz Patoca proti Cuel de la Bareti, ki je baje v slabem stanju in zato zaprta. Zavijeva desno, po nekaj 10 metrih pa levo za obledelo puščico, ki kaže začetek stezice skozi strugo potoka Rio Lavinal. Sprva vodi stezica po gozdu levo, nato pa greva kar po strugi navzgor. Vzpon je razgiban in ne pretirano zahteven, pa tudi vejnatih preprek je manj, kot se jih spomnim iz leta 2012. Višje gori zavijeva desno na delno poraščen hrbet, da obhodiva strme in vlažne skalnate skoke in slediva skromni stezici, ki naju v nekaj minutah pripelje nazaj v strugo. Tu se teren že odpre in poravna. Lepa krnica je to, obdana s samimi divjimi vršaci. Še najlažje je od tu dostopna Cima Robinia na levi strani, na kateri smo bili ob mojem zadnjem obisku tu. Tokrat pa greva naravnost proti steni. Pod njo levo proti škrbini Forca di Dogna. Tu imava nekaj pavze, nato pa nadaljujeva med rušjem okoli roba. Skromna stezica in kakšna prežagana veja rušja sta dober znak 😀 najprej se malce vzpenjava, nato pa sledi t.i. Zlodejeva polica, ki je lepo prehodna. V nadaljevanju se povzpneva do roba pobočja, kjer stopiva na sončno stran. Prečiva med rušjem in skalami. Čaka naju kakšnih 10 metrov strmega sestopa po skalnatem robu (I-II) in že sva na mestu, kjer se iz leve priključi stezica iz Dunje, ki je označena z rdečimi pikami. Semide, Semide mi je šlo po glavi 😀 (Semide dei Agnei oziroma pot jagenjčkov - divji prehod iz Dunje v Reklanico, po katerem naj bi pred mnogimi leti pastirji vodili drobnico na pašo v poletnem času). Zdaj sva torej na originalnih Semidah 😀 odpre se pogled na divje strmine Montaža, Strme peči in sosednjih vrhov. Kakšen pogled 😍. Nadaljujeva preko številnih grap, po ozkih in izpostavljenih policah. Prečiva pod vrhovoma Jôf di Miezdi in Jovet Blanc. Tu je pa res prava divjina 😍 ena izmed polic je ozka, zato so tam napeljali vrv, ki nama pomaga čez to mesto. Malce me je skrbelo, kako bo za ovinkom, ali je še kaj poti ostalo ali pa jo je "pojedlo" 😎 ugotovila sva, da je tisti ozek prehod čisto ok in da bova lahko nadaljevala. Je ozko in izpostavljeno, ampak se da 😀 to mesto dodatno "začini" pogled navzdol v globino potoka Rio Sfonderat (po naše brez dna), ki je res globoooko spodaj 😀 še nekaj zahtevnejših metrov in police se končajo, teren se odpre. Gašper, ki je tu že hodil, predlaga, da se vzpenjava po manjši kamniti grapi, namesto po močno zaraščenem pobočju. Zadetek v polno! Še rdeče pike so speljane tu gori. Po tej grapi se vzpenjava nekaj časa. Grapa zavija rahlo desno in se izteče na sedlo med obema vrhovoma Jovet Blanca, midva pa jo prej zapustiva in prečiva levo do roba. Povzpneva se do police in jo prečiva proti desni. Malce nad njo je še manjše okno. Zadnji del police je ozek in izpostavljen, a brez večjih težav prideva na škrbino Forca de la Puartate, kjer se odpre pogled na južno stran. Nadaljujeva sprva prečno po južni strani in iščeva najlažje prehode po travnatem terenu, nato pa strmo navzgor in v nekaj minutah sva na Jovet Blancu (1940 m). Sam nadaljujem še na drugi vrh Jovet Blanca (1939 m). Spustim se nekaj 10 metrov do manjše škrbine, nato pa sledim stezici med travami in rušjem do vrha. Po isti poti se vrnem nazaj do Gašperja, po pavzi pa sestopiva do škrbine Puartate, kjer si vzameva nekaj več časa za počitek. V vpisni knjigi vidiva, da je do 5 vpisov na leto 😎 razumljivo, le kdo bo hodil v ta "nekoristen" svet? 😜 sestopiva na drugo stran, kot naj bi nekoč pastirji. Sprva greva malce levo desno, nato pa bolj ali manj kar naravnost navzdol po (ne prehudo) strmih travah. Drživa se rahlo desno, levo gre prehod proti Sbrici. Malce nižje sestopava ob skalnati grapi skoraj do roba. Kdo bi si mislil, da je bil ta del sestopa najbolj položen?!? 😎 prečiva desno in se strmo spustiva mimo borovca in nato preko strmih trav v gozd. Skromni stezici se da slediti, sicer pa - vse naokoli je bolj strmo, da ne rečem prepadno... Tako da prav veliko izbire nimava 😏 v gozdu naju čaka zelo strm sestop s pomočjo nekaj metrov dolge vrvi. Tale stezica čez Il Rop je res zanimiva 😁 malce nižje se za nekaj metrov celo položi, ko greva čez manjši vršiček, nato pa spet zelo strmo navzdol. Stezica vodi večinoma kar naravnost navzdol po gozdnem slemenu. Nisem zastonj že pred leti rekel, da ima strmina v Jovetih čisto drugačne "gabarite", kot kje drugje 😎. Tu in tam sva naredila kak manjši obvoz levo ali desno. Marsikje se ti zdi, da si zgrešil pravo oziroma edino možno smer, saj je tako strmo. Ampak ne, dokler ni prepadno, potem je vse ok. Ne hecam se. Ko stopim na prečno pot z oznako 621 si oddahneta predvsem psiha in stegenske mišice 😁 Začetek (ali pa konec) te stezice označuje trakec privezan na drevo. Prečiva pobočja do bližnje grape, kjer se napojiva vode, nato pa nadaljujeva v rahlem vzponu do mesta, kjer se v levo odcepi pot proti Patocu. Pot je prehodna, podrta drevesa so prežagana. Sestop do prej omenjene vasice je prav prijeten, svet pa sila zanimiv. Opazne so sledi požara iz leta 2013, enako velja za marsikje tu okoli.V Patocu zavijeva desno in slediva poti v smeri Chiusaforte (Kluže). Sestop skozi gozd je prijeten 😀. Spodaj, ko pride steza spet do potoka Rio Patoc, odvrževa s sebe vse smrdljive in preznojene cunje in hop v tolmun. Najboljši del ture, sigurno 😏 naj mi morebitne oboževalke ne zamerijo, da nimam slik od kopanja 😜. Sicer pa je bila voda hladna, tako da kaj veliko itak ne bi mogle videti hehehe 😎😜 Pred bližnjim mostom zavijeva desno rahlo navzgor (slabša stezica, tu in tam kakšna pika) in prečiva po stezici do roba, nakar se začneva spuščati proti bližnji kolesarski stezi. Do avta imava še kakšnih 15 minut hoje. Zelo zanimiva dogodivščina je bila tole, res! 😍

Razmere: stezice so zdaj bolj, zdaj manj sledljive. Občasno je kje kakšna rdeča pika ali možic. Najtežji del vzpona je od krnice Lavinal naprej. Ponekod ozke in izpostavljene police so sicer veličastne, a zahtevajo zbranost. Vmes je nekaj mest težavnosti I-II. Vzpon na vrh in zgornji del sestopa poteka po dokaj strmih travnatih pobočjih, še nižje pa zelo strm spust skozi borov gozd. Tu in tam je treba poplezati, na enem mestu je v pomoč tudi vrv (enako velja za eno izmed polic pri vzponu). Markirani deli poti so brez posebnosti. Tura je dolga in naporna.

Hvaležen sem Gašperju, da me je tako dobro vodil po tem divjem svetu 😀