PrimožGrahelj's blog: Monte Pelmo (3168 m)

Tudi tretji dan sva nadaljevala zastavljeni vzorec, da izbereva približno 50 metrov nižji vrh kot dan prej 😂.
Začela sva na majhnem parkirišču na zgornji strani vasi Zoppè di Cadore. Krenila sva po ulici Via Sagui in nato desno navzgor na travnati kolovoz. Po nekaj minutah pa sva spet zavila desno na prijetno gozdno pot. Vmes sva spet (kot včeraj) občudovala ožarjeni masiv Pelma 😍. Prišla sva do ceste (ki je v spodnjem delu trenutno zaprta) in ji sledila vse do koče Venezia, ki leži na res lepem kraju 😀 masiv Pelma je tik nad nama, tudi naokoli pa se vidi marsikaj, med drugim tudi Antelao, Sorapiss itd... Zavijeva levo v smeri "Monte Pelmo - Via Normale" in se vzpenjava po šodru. Do vstopa ni bilo več daleč. Ko preplezava vstopne pragove sva hitro na začetku Ballove police (Cengia di Ball), ki naj bi bila dolga okoli 700 metrov. Sprva je vzpon pa njej še dokaj enostaven in tudi šodrast, a se polica kmalu zoži, ko doseževa strme stene nad nama. Trenutno je vrv na treh mestih: prvo mesto je nekje blizu sredine police, drugo mesto je znameniti prehod Passo del Gatto (mačji prehod - pozabil sem mjavkati, tako da bom moral še enkrat iti tu čez 😂😎); ta je od vseh mest verjetno res najbolj zahteven in tudi izpostavljen, nato pa še tretja vrv proti koncu police, kjer ni tako ozko, je pa bilo vse vlažno. Tudi sicer je polica v tem delu, ko preči več grap, bila pogosto vlažna, kar oteži prehod. Ampak pogledi v zrak pod nogami s te police so pa 😍. Na koncu police težave pojenjajo in slediva stezi desno navzgor, sprva plezava čez krajše pragove, nato pa naprej po vse bolj šodrasti poti, ki se vzpenja po krnici Valon. Kar nekaj časa se vzpenjava po meliščih, a je steza dovolj uhojena, da ni tako naporno. Preko polic in pragov (mesta I. stopnje) slediva možicem stopnjo višje proti dolini Van, kjer se začnejo pojavljati zaplate snega. Težav ni, saj je teren položen. Tu naj bi bil včasih večji ledenik. Po pavzi nadaljujeva z vzponom proti levi strani, slediva stopinjam predhodnikov. Meglice se tudi danes preganjajo sem ter tja, prav lepa je kulisa naokoli 😍. Ko doseževa rob pobočja oz. greben se nama odpre pogled na drugo stran. Nadaljujeva ob grebenu navzgor in iščeva dobre prehode. Do vršnega pobočja naju loči še ozka in izpostavljena polica in kak krajši skalnati skok II. težavnostne stopnje. Utrujenost se mi je poznala, zato sem bil vesel, ko sva prišla do križa na Pelmu (3168 m). Nekaj razgleda je bilo, a je bilo precej hribov v oblakih. Pa nič zato 😀. Po zasluženem počitku sva začela s sestopom po poti pristopa. Po snežiščih sva se prijetno dričala, nižje pa nama je tudi po pesku dobro šlo. Posebej previdna sva bila spet na polici, a nama je šlo res super in dobro se mi je zdelo, ko sva bila spodaj pod steno. Nižje sva si privoščila še nekaj pavze, nato pa sva sestopila sprva po cesti, spodaj pa po prijetni stezi vse do izhodišča. Zadovoljstva (in utrujenosti) nisem mogel skrivati 😀.

Razmere: tura je še kar dolga in naporna. Težav s snežišči nisva imela, saj je bil sneg le na položnem terenu. Vršni del vzpona in Ballova polica predstavljajo najtežji del ture (mesta II. težavnostne stopnje). Polica je bila vlažna, mestoma precej ozka in izpostavljena. Trenutno nam pomaga napeta vrv na treh mestih. Možicev za orientacijo je dovolj.

S tem sva zaključila z Dolomitskimi tritisočaki. Bilo je 😍, ampak jutri pa bo lepo na drugačen način, saj greva nazaj proti domu.