PrimožGrahelj's blog: Monte Castello (1923 m)

Za zadnji dan pred odhodom domov sva si izbrala nekaj krajšega in nekaj, kar naj bi bilo tako fizično kot psihično bolj "u izi" 😎 no ja, da stvari ne bi bile preveč enostavne ni bilo ravno tako. Je pa bil to moj prvi obisk v Furlanskih Dolomitih 😍 😀
Začela sva v vasi Andreis v dolini Val Cellina. Najprej je sledil kratek spust po cesti, nato pa desno za oznakami v smeri Forcelle Navalesc. Preko manjšega hrbta sva hitro v soteski potoka Rio de li Pales, kjer slediva stezi ob strugi navzgor. Markacije naju vodijo sem ter tja, preko vode in po bližnjem gozdičku, pa se potem spet in spet vračava prav do struge (tu je še tekla voda). Kmalu pa (končno) zavijeva desno in se začneva malce bolj vzpenjati po šodrasti poti. Vzpon je mestoma naporen. Še malce višje se zdi, da je bil podor, saj je odneslo del poti. Težav nisva imela, možici so naju vodili čez to. Sva že tik pod strmimi stenami, ambient je vsekakor zelo lep 😍 precej manj lepa pa je pot naprej, ko zavije desno in postane zelo zaraščena, občasno praktično nevidna. Glede na to, da je pot markirana se sprašujeva, če kdo sploh vzdržuje to pot? Visoke trave in vmes grušč poskrbita, da je vzpon naporen, teren pa zelo vlažen in tudi drseč. Travnata grapa je proti koncu, preplezava še kak krajši skok in po levi strani doseževa sedlo Navalesc, kjer pogledava na ono stran. Tudi iz druge strani do sem pripelje markirana pot, ki pa izgleda ravno tako zelo zaraščena. Po pavzi zavijeva desno in iščeva ostanke poti. Sprva uspešno, nato malce manj. Šele pri sestopu ugotoviva, da bi mogla iti kmalu nad škrbino proti desni v bližini grebena. Hodiva po visokih in sila mokrih travah, nič kaj prijetno ni bilo. Ko višje spet prideva na "pravo stezo" (ki je praktično ni) ji probava slediti. Na srečo je kje kakšna obledela pika in možic. Tu in tam se je dalo slutiti, da je kdo tu letos že hodil. Vzpenjava se blizu roba grebena na desni strani in po strmih travah končno doseževa vrh Monte Castello (1923 m). Kakšnih posebnih razgledov spet ni bilo, kljub zgodnji uri. Prav dolgo se ne obirava, ampak kmalu začneva s sestopom. Tokrat ujameva boljše prehode tudi v spodnjem delu, ampak vseeno tu ne morem govoriti o kaki uhojeni stezici. Presenečena sva, ko vidiva, da se še nekdo "pretepa" s travami tu gori. Enotna sva si, da tu gori (verjetno) ne bova več šla. Ko prideva do škrbine sestopiva po isti poti nazaj proti izhodišču. Večjih težav nisva imela, je pa tudi sestop po takem terenu naporen. Je pa bilo kopanje na koncu nekaj, kar naju ju prijetno ohladilo in malce popravilo razpoloženje. Ostalo nama je še nekaj ur vožnje proti domu.

Razmere: do sedla so markacije, višje pa kakšna rdeča pika in možic. Vzpon je mestoma strm in večkrat naporen. Precej časa sva se vzpenjala po mokrih in visokih travah, poti večkrat praktično ni bilo videti. Tura, ki jo ne bi ravno priporočal, a mi vseeno ni žal, da sem bil tu gori. Nova izkušnja za naprej 😀.

Hvaležen sem za te štiri dneve hoje po hribih, še enkrat pa se zahvaljujem bratu za vsa doživetja in trenutke, tudi tiste malce manj prijetne 😀. Do naslednjič, Dolomiti, hvala in adijo 😀.