PrimožGrahelj's blog: Punta Sorapiss (3205 m)

Začela sva malo po 5.uri zjutraj z istega izhodišča kot včeraj. Po že znani poti sva se povzpela do koče Scotter-Palatini in še malce naprej do cestnega ovinka, kjer sva tokrat zavila levo in sledila cesti do konca. Od tu naprej vodi steza, ki naju je pripeljala do koče San Marco (vmes sva prečila grapo z vodo). Pri koči pa presenečenje - na višini nekaj nad 1800 metrov imajo vrt in še marsikaj drugega 😀😍. Ja, marsikaj se da, če je interes. Nadaljujeva po poti z oznako 226. Kmalu sva nad gozdom in po manjši grapi se vzpenjava do prodišč in preko njih do izravnave, kjer sva že tik pod škrbino Forcella Grande. Naokoli je jasno, le tu in tam so bile kakšne meglice. Res je bilo čarobno 😍. Na škrbini nadaljujeva levo in slediva poti proti bivaku Slataper. Sprva pot preči pobočje, nato pa se strmeje vzpne v vse bolj skalnat svet. Ogromni skladi v bližini so res nekaj posebnega, svet naokoli pa zanimiv 😀. Kakšnih 100 višinskih metrov pod bivakom se v desno odcepi stezica (možici) proti najinemu cilju, a midva nadaljujeva do prej omenjenega bivaka, kjer naju pozdravi kozorog 😀. Po kratki pavzi se spustiva ob steni navzdol, prečiva dokaj neproblematično snežišče in ujameva "pravo" stezico. Čakalo naju je približno 200 višinskih metrov zoprnih melišč, ki sva jih "oddelala" v čisti tišini 😂😎. No, ko sva prispela pod steno pa sva bila bolj zgovorna hehe. Levo in desno od naju so bila snežišča pod steno, vstop v smer pa je bil kopen 😎. Opremila sva se in nadaljevala čez skalni skok (II. stopnja) do šodraste, a ne preveč zahtevne police, ki naju je vodila v levo kar nekaj časa, nato pa desno navzgor do ključnega mesta: kamina, ki je spodaj še nekoliko lažji (do II), zgoraj pa je detajl, kjer je treba preplezati zelo strm in gladek zagozden balvan (III). V pomoč je obešena vrv, ki kar olajša to mesto. Nad tem sledi nekaj poplezavanja (do II). Spet sva na šodrasti polici, ki ji slediva v levo, stopnjo višje pa greva kontra, torej v desno stran. Tu je še nekaj snežišč, obhodiva jih po notranji strani (ob krajni zevi), saj je to mogoče in ni preveč težavno. V nadaljevanju plezava sem ter tja po pragovih, čez škrbine in po kakšnem krajšem kaminu (več mest II. stopnje, izpostavljeno), ves čas ob številnih možicih. Po ozki polici doseževa vršno grapo in po njej brez posebnih težav tudi vrh Punta Sorapiss (3205 m) 😀. Juhej, juhej! 😍 imela sva sonce, a okoliški vrhovi so bili večinoma že v oblakih, pa nič zato! Vzela sva si kar nekaj časa za počitek, nato pa sva sestopila po poti pristopa. Kljub zahtevnosti nama je šlo odlično 😀 skozi kamin sva se spustila po vrvi (abzajl) in nadaljevala po šodru in skalah vse do vstopa v smer. Sestop po meliščih je bil kar prijeten, precej bolj kot vzpon. Steza mimo Forcella Grande in naprej proti kočama se je rahlo vlekel, bilo je tudi kar vroče. Po že znanih poteh sva dosegla izhodišče in spet namakala noge v ledeni vodi 😎.

Razmere: vršni del vzpona je klasificiran kot alpinistični vzpon (III/II, I, 450 m). Najtežji je kamin, kjer je v pomoč vrv. Je pa bilo tam vlažno, precej je drselo. Vmes sva plezala več mest II. težavnostne stopnje, mestoma je kar izpostavljeno. Tudi šodra ne manjka. Spet lahko rečem, da sva "ujela" enega izmed prvih vlakov, da se da priti na vrh brez zimske opreme. Možicev je dovolj. Tura je dolga, naporna in zahtevna.

Hvaležen sem bratu za še eno lepo doživetje 😍 a jih ni še konec 😎.