PrimožGrahelj's blog: Od Lučkega dedca (2023 m) do Rzenika (1833 m)

V ponedeljek zjutraj se zapeljem do izhodišča Pred Belo v dolini Kamniške Bistrice. Odpravim se po markirani pot v smeri Korošice. Steza po dolini Kamniške Bele se mi je zdela zelo prijetna. Višje pridem do križišča, kjer zavijem desno (levo Orglice) in se nekoliko strmeje vzpenjam skozi gozd. Na višini prb. 1000 m postanem bolj pozoren; ko pridem na manjši greben se po nekaj 10 m v levo odcepi lovska stezica čez Najnar štant. Odcepa mi ni bilo težko najti. Sledi kratek spust do struge nato pa se ozka stezica začne vzpenjati po gozdnem pobočju. Sledi nekaj vzponov in prečenj, mestoma je stezica izpostavljena. Tu in tam nam pomaga kak možic. Od Najnar štanta sledi kratek spust in prečenje; stezica se mestoma izgublja. Napačno sem si zapomnil nekaj detajlov, zato se tu začnem vzpenjati po dokaj strmi gredini, višje prečkam strugo in pridem na rob; tam zagledam stezo dobrih 50 m nižje, vmes pa je bila stena. Z zemljevidom in opisom hitro ugotovim svojo zmoto zato se začnem spuščati nazaj in iskati prehode v desno do spodnje stezice (trave, rušje; strmo in izpostavljeno). Ko najdem prehod, ki sem mu kos že stojim v gozdu na spodnji poti. Predvidevam, da se stezica priključi še malce nižje. V nadaljevanju se vzpenjam čez Šraj pesek. Hodim bolj desno in opazujem divje stene Vežice. Višje se pobočje uravna in stojim pri velikem možicu nad Petkovimi njivami. Tu zavijem levo na bližnji vrh Lepa glava (1765 m) in si ogledujem nadaljni potek poti. Po kratki pavzi se vrnem do možica in nadaljujem proti steni Vršičev proti dobro vidni grapi. Izberem desni vstop, nato pa nadaljujem proti desni in plezam čez plošče in žlebove (I) do možica na robu, od tam pa prečim v desno in se vzpnem do roba planote. Zavijem desno po stezici, ki me vodi proti levi do Vršičev (1980 m). Po kratki pavzi se vračam proti robu planote in tam poiščem stezo, ki je izsekana med rušjem. Tu in tam nam smer nakazujejo oranžne puščice. Čez valovit kraški teren se malce spustim do Durc, nato pa se povzpnem do Lučkega dedca (2023 m). Lep dan in čudovit razgled me kar držita na vrhu. Kmalu se vrnem po isti poti proti Vršičem, a še pred njimi zavijem rahlo desno po pašnikih in med rušjem. Hitro pridem na rob do Vežice (1965 m). Pogled v globino proti Kamniški Beli je "zanimiv" (grozljiv hehe :)). Začnem se spuščati v JV smeri po stezici med rušjem. Vodi me proti levi do ostankov nekdanje planine Čohavnice in naprej do stika z markirano potjo (možic, višina cca. 1820 m). Po markirani poti se spustim na Presedljaj, od tu pa nadaljujem naprej po mestoma zahtevni poti. Višje nam pomagajo tudi varovala. Kar hitro sem na Konju (1803 m). Po pavzi pričnem s spustom, a kaj kmalu zavijem desno po posekah med rušjem. Zgledno urejena pot me pripelje na Rzenik (1833 m). Tudi od tu je pogled v globel nadvse "zanimiv". Spustim se levo v smeri, ki jo nakazuje tabla. Hitro sem pri kapelici, poti naprej pa ni, zato se vrnem nazaj in poiščem stezico bližje steni. Ta stezica je tudi izsekana, a mestoma bolj zaraščena. Pripelje me na planino Rzenik, kjer spet stopim na markirano pot. Zavijem desno in se spuščam proti planini Dol, tu pa še enkrat zavijem desno in nadaljujem po cesti. Oznake me povedejo na pot, ki sprva še preči, nato pa se začne spuščati v ovinkih, ki jih ne zmanjka. Glavno cesto dosežem pri Kraljevem hribu, od tu pa imam do izhodišča še malce več kot 1,5 km ceste. Po krajši ohladitvi se vračam proti domu.

Razmere: hodimo po markiranih, nemarkiranih poteh in po brezpotju, v pomoč so nam možici. Najtežji del ture je vzpon v steni Vršičev (I, izpostavljeno). Tudi pot čez Najnar štant je zahtevna. Previdnost na kraškem terenu ne bo odveč. Tura je kar dolga in naporna.