PrimožGrahelj's blog: Gore nad planino Golobar

Dva se v soboto zjutraj zapeljeva skozi Čezsočo proti Jablenci, kjer začneva svojo pot. Pri hišah zavijeva desno v smeri Brjeke in nadaljujeva po spodnji makadamski cesti nad reko Sočo. Kaj kmalu naju oznake povedejo desno na zmerno strmo gozdno pot. Višje prispeva do opuščene gozdarske koče in nadaljujeva levo mimo nje. Sledi še nekaj gozdne poti, nato pa prispeva na travnik, kjer se odpre. Sva pri pl. Golobar, od katere ni več veliko ostalo. Nadaljujeva do bližnjega sedla Čez Utro, od tam pa v desno proti vrhu Javorščka (1557 m). Po pavzi se spustiva malce pod sedlo Čez Utro, kjer nadaljujeva v smeri vojaškega pokopališča. Nad njim nadaljujeva po široki malatjeri. Kaj kmalu naju možic (zraven tudi napis 57 na drevesu) usmeri desno na mulatjero. Višje je še eno križišče mulatjer; možic je postavljen ob levi (verjetno prava pot), midva pa greva naravnost. Mestoma podrta mulatjera se višje spremeni v pot in se začne spuščati. Tu zavijeva levo po svoje in po sledeh stezic. Drživa se leve. Ko se teren odpre sva hitro na "pravi" poti. Zaraščena pot naju vodi daleč navzgor. Ko prispeva na sedlo sledi kratek spust na drugo stran nato pa nadaljujeva z vzponom med travami in balvani vse do Lipnika (1867 m). Kljub delno oblačnemu vremenu imava kar lep razgled. Po pavzi se malce spustiva, nato pa nadaljujeva kar ob grebenu (sledi stezice) proti Srednji špici (1819 m). Pot je mestoma zahtevna. Z vrha se spustiva nazaj na prej omenjeno sedlo, ki pa ga le prečiva in nadaljujeva v severni smeri. Stezica naju lepo vodi po mestoma izpostavljenem grebenu ali tik ob njem. Še nekaj vzpona in prispeva do Hudega vrha (1804 m). Nadaljujeva malce v levo navzdol in iščeva najboljše prehode. Spet zaslediva skromno stezico, ki naju vodi preko več hribčkov (vršičev) do vrha Vršiči (1699 m). Tik pod njim naju dobi dež, zato brez pavze zavijeva levo in začneva s spustom. Kar dobro naju opere, trave postajajo drseče, zato sva zelo previdna. Ker teren ni pretirano strm nimava večjih težav. Iščeva najboljše prehode in kmalu sva v gozdu. Ko se malce položi kreneva proti levi in prečiva. Dež pojenja, midva pa doseževa travnike pri pl. Golobar. Še tretjič danes stopiva na sedlo Čez Utro, od tam pa se spustiva navzdol na drugo stran. Slediva marikacijam Poti miru (črno- rdeče črte). Malce nižje naju povedejo proti levi, nato pa sledi prečenje pobočja. Ko se teren odpre zagledava planino Predolina. Poizkusiva svoje srečo, zato greva tja in izveva, katera je najboljša pot proti Čezsoči in da je podor pod Javorščkom še vedno v takem stanju, kot je bil. Hvala gospodu, ki nama je to povedal. Pod planino se spuščava po cesti. Ko se le- ta konča nadaljujeva po zaraščeni stezici. Ko se pred nama zapre nadaljujeva desno skozi goščo in hitro uloviva stezico, ki se spušča proti potoku Slatenik. Prečiva ga in nadaljujeva po stezici, ki se rahlo spušča. Nižje prispeva na vlako, še malce naprej pa na makadamsko cesto. Ob silnih debatah pot hitro mine in znajdeva se na glavni cesti nad Čezsočo. Zavijeva desno in do avta imava le kak dober kilometer. Na Žagi sledi še prijeten postanek, nato pa pot domov.

Razmere: večinoma hodimo po stezicah, ki so dobro sledljive. Tu in tam se moramo malce znajti, a midva težav nisva imela. Dobro je imeti s seboj kak zemljevid. Nekaj mest je zahtevnih in izpostavljenih.

Hvala sotrpinu za idejo in izvedbo te fine turce :)