PrimožGrahelj's blog: Strma Peč/ Monte Cimone (2379 m)

Štirje se v soboto ne preveč zgodaj zjutraj odpeljemo do Pecola in tam zajtrkujemo ob jutranjem soncu. Ko smo pripravljeni se odpravimo po cesti proti zahodu z oznako poti 621 in 640 ter vasice Piani. Mimo planine Pecol prispemo na makadamsko cesto, ki se sprva malce spušča, potem pa se uravna. Levo se odcepi pot do vasice Piani, nadaljujemo po cesti, ki se spremeni v prijetno stezico. Ta pot je Alta via Raccolana oz. visoka reklanska pot, ki pelje daleč proti zahodu. Mi ji sledimo le slabe pol ure, dokler se na travnatem pobočju desno navzgor ne odcepi pot z oznako 640. V ključih se vzpenjamo po tem pobočju navzgor. Pod zanimivimi skalnatimi stvori zavije steza levo in se še naprej vzpenja po travah. Podobno je vse do škrbine Forca di Vandul, kjer pogledamo na ono stran proti Dunji. Nekaj pavze, nato pa si nadenemo čelado, saj nas čaka zahtevnejši del poti, kjer so nam v pomoč varovala. Višje smo spet v travah in hitro se znajdemo na grebenu stranskega vrha, to je Pizzo Viene, kjer se nam odpre pogled na bivak in na naš glavni vrh. Tu nadaljujemo levo po grebenu in v dobrih 10 minutah prispemo do vrha Pizzo Viene (2037 m). Malo se razgledujemo, nato pa se vrnemo nazaj do markirane poti in nadaljujemo do mesta, kjer se pridruži plezalna pot Norina iz Dunje. Levo dosežemo bivak Del Torso, od tam pa nadaljujemo po markirani poti čez sedlo Forca de la Viene. Tu prispe z leve pot, po kateri bomo sestopali, mi pa nadaljujemo naravnost navzgor po travnatem pobočju, ki ga prekinjajo skalnati pragovi in skoki. Na nekaj mestih si moramo pomagati tudi z rokami. Za robom se nam "prikaže" prvi kozorog na poti, višje jih srečamo še kar nekaj. Ljudi niso tako navajeni kot v okolici Montaža, zato te ne spustijo preveč blizu. Travnato pobočje postane nekoliko bolj skalnato in kaj kmalu dosežemo vrh Strme Peči/ Monte Cimone (2379 m). Vrh je odličen razglednik, mene najbolj navdušita pogleda na divje gore zahodno od nas (Joveti z okolico) in Kaninsko pogorje, ki ima na severni strani še ogromno snega. Zahodne Julijske Alpe so mestoma res kar divje :D. Sledi daljša pavza. Sredi počitka pride na vrh kozorog in kroži na razdalji cca. 3 do 4 m od nas, a bližje nas ne spusti. Zaradi oblakov in nekaj vetra ni ravno toplo, a smo na vrhu debelo uro. Ko se razgledamo na vse strani se počasi odpravimo nazaj. Do sedla sestopamo po isti poti, vmes srečamo skupino kozorogov, ki šteje blizu 30 osebkov. Na sedlu zavijemo desno po nekoliko slabše vidni travnati stezi z oznako 641. Sprva se dokaj položno spušča proti manjši kotanji. Tu vidimo in slišimo nekaj svizcev. Na robu pa se začne precej strm spust navzdol, v mokrem zelo nevarno za zdrs. Pot gre malce v ključih, malce pa kar naravnost navzdol, nekajkrat si moramo pomagati z rokami. Do mesta, kjer spet stopimo na visoko reklansko pot je svet strm. Tu zavijemo levo in prečimo pobočja pod Pizzo Viene daleč proti vzhodu. Vmes gremo skozi macesnov gozd, ki je pogorel. Na nekaj mestih je pot načela erozija, nekaj je tudi podrtih dreves. Pot, ki poteka skoraj po enaki višini nas v pol ure pripelje do mesta, kjer smo zjutraj skrenili navkreber. Da nam čas mine hitreje zapojemo kakšno pesem, smeha seveda ne manjka :). Po že znani poti v 45 minutah prispemo nazaj do avtomobila. Sledi malica in vožnja proti domu.

Razmere: pot je v celoti kopna. Vzpon nad škrbino Vandul je zahteven, prav tako strm sestop po travah. V mokrem nevarno za zdrs. Poti so markirane, mestoma je steza težje sledljiva. V vročini je tu verjetno zelo vroče.

Hvala vsem trem za slike, družbo in smeh, šoferju pa še za prevoz :)