PrimožGrahelj's blog: Zimski Kuk (2085 m) v (precej) ne zimskem slogu

V nedeljo ob 5:00 se štirje zapeljemo po vselej zanimivi cesti do Tolminskih Raven. Zajtrkujemo še ob zvezdah na nebu. Kljub uri in višini je kar toplo, saj je bila izrazita temperaturna inverzija. Ob zadovoljivi svetlobi se ob 7:00 odpravimo po poti proti Migovcu, a le do mesta, kjer tabla povede levo, mi pa gremo naravnost. Nekaj časa prečimo pobočje, nato pa nas markacije povedejo levo v grapo, ki ima spodaj zelo malo snega, višje pa je nekoliko bolje. Sneg ni trd, potrebe po opremi ni. Za nami se kažejo škrlatne barve, ki naznanjajo lep dan. V slabi uri smo na vrhu grape, zavijemo levo in naredimo postanek pri razcepu poti. Ko se okrepčamo, zavijemo desno in skozi prijeten gozd v 15 minutah prispemo na naslednje razpotje, tu nadaljujemo v smeri Škrbine. Tu prvič od bližje zagledamo gore nad nami, najbolj markanten izgleda Vrh nad Škrbino. Pot nas vodi po sistemu dolinic med Škrbinsko ploščo in Migovcem. Tu nas prvič dobi tudi sonce in hitro je zelo toplo. Ob prijetnem pogovoru in dokaj položni poti nam res ni hudega :D. Tu je več možnosti, kam naprej. Mi izberemo približno srednjo varianto in nadaljujemo nekoliko v desno in obidemo lepo dolinico na levi. Sneg se predira, a ne preveč. Višje postane mestoma ledeno ali trdo, zato se primerno opremimo in nadaljujemo. Iščemo najboljše prehode v smeri, da bomo prišli tik pod Podrto goro. Pod njo se fantje odločimo, da jo naskočimo, Anka pa se odloči, da bo kar nadaljevala proti končnemu cilju. Ona dobro napreduje, mi pa tudi. Teren se postavi bolj pokonci (okoli 40 stopinj, mestoma tudi več). Pod vršnimi skalami išče Gašper ustrezen prehod, a se zaradi ledenih skal, zoprnih prehodov, dokaj mehkega snega in dejstva, da smo imeli le vsak po en cepin odločimo, da opustimo misel na ta vrh in začnemo previdno sestopati po isti poti. Nato prečimo proti Zelenemu vrhu, pod katerim se spet srečamo z Anko. V okolici grebena je spihano, sneg pa je trd in fin za dereze. Zeleni vrh (2052 m) je lepo vrh, a kaj, ko nas veter podi naprej. Kratka pavza, nato pa spust v manjše sedlo in nato vzpon po vršnjem pobočju vse do najvišjega vrha tu blizu - Tolminskega Kuka (2085 m). Razgled krasen, počutje tudi, ko le veter ne bi pihal. Sledi kosilo na vrhu in uživanje v dnevu. Na vrhu smo kar nekaj časa, nato pa sledi odhod malo v levo, nato pa na primernem mestu zavijemo naravnost navzdol proti Migovcu. Sneg je večinoma dovolj mehak, da se da uživati v njem. Ko se zravna zavijemo levo in po ne preveč strmem terenu sestopamo proti kotanjam pod nami. Iščemo prehode med kotanjami, različnih variant je tu res ogromno. Sledimo navdihu :). Krajšim vzponom sledijo lepi spusti in samo uživamo lahko ob temu. Na Zelenem vrhu opazimo še dva človeka, ki pa sta tudi edina, ki smo ju srečali tu gori. Kjer je bolj strmo uporabimo cepin, drugače pa gre brez. Ko smo spet v kotanji se ustavimo pri balvanu za krajšo pavzo, kjer pospravimo zimsko opremo. Medtem pa se izpod Vrha nad Škrbino sproži kar nekaj plazov. Plazovi so majhni, ampak se vseeno sliši bobnenje. Zanimivo doživetje, seveda ob varni razdalji. Tu dosežemo svoje jutranje stopinje, katerim sledimo nazaj do gozdička, od tam pa naprej po markirani grapi. Ves ta čas hitro napredujemo in se prav lepo dričamo po snegu, ki se na srečo ne predira preveč. Na koncu grape tudi snega ni več, v 20 minutah dosežemo izhodišče. Pripravimo se za odhod proti domu.

Razmere: večinoma se je sneg prediral, a ne preveč. V senčnih delih je marsikje še slabo predelan. Višje, kjer je tudi pihalo, pa je mestoma precej ledeno, oprema tam nujna. Mestoma so se delale t.i. cokle. Naklonina danes večinoma do 35 stopinj, na Podrto goro pa je strmeje. Lepa tura, vredna obiska :).

Hvala vsem za slike, turo in zabaven dan :)