PrimožGrahelj's blog: Zabavni Mrzli vrh (1359 m) in greben do Vodel vrha (1053 m)

Plani za sončni zahod in polno luno žal padejo v vodo, na srečo se z Anko dogovoriva za drugo možnost. V nedeljo ob 8:00 se v Tolminu srečamo z dvema italjanoma po imenu Michele in Manuel. Michele in Anka se poznata od prej, ostali pa se spoznamo ob toplem napitku v bližnji kavarni. Malo se odločamo, kam bomo šli in odločimo se za Mrzli vrh. Zapeljemo se do Zatolmina in se peš odpravimo po dokaj strmi markirani poti. Ubistvu hodimo po dokaj dobrem kolovozu in cesti. Sonce se počasi kaže, a je kar hladno. Kar nekaj časa hodimo po tej cesti, nad prb. 600 mnm se začnejo pojavljati krpe snega, ki ga je višje seveda vse več. Tabla nas usmeri levo na stezo. Ob poti je nekaj ostankov. Višje naredimo pavzo za počitek in nekaj pijače, potem pa nadaljujemo po poti, ki višje spet pripelje na cesto, a jo le prečimo in sledimo potki dokler le-ta spet ne pripelje na cesto na mestu, kjer je korito in razcep poti. Zavijemo levo proti Mrzlemu vrhu (desno Pl. Pretovč). Sprva po gozdu, višje pa po odprtem terenu dobro napredujemo. Vmes opazujemo ostanke iz Prve Svetovne vojne. Ves čas ture, vse do avta se poizkušamo razumeti, stavki so malo slovenski, malo italijanski in malo slovenski. Nekako se vse zmenimo, poleg tega pa se še zelo nasmejimo ob "indijanski" angleščini, ki jo govorimo (razen Gašperja seveda). Debatiramo tudi o zgodovini, predvsem o dogodkih, ki so se tu dogajali pred 100. leti. Sledimo grebenu, ki nas vodi vse do križa na vrhu. Razgled je fantastičen, gore se svetijo v snegu. Kljub soncu je kar hladno. Sledi daljša pavza za malico in uživanje. Odločimo se, da to ne bo edini vrh danes. Podričamo se po snegu do madžarske kapelice, od tam pa do planine Pretovč, ki je v senci, zato tam zelo zebe. Zavijemo desno in se po cesti rahlo vzpenjamo proti Planini Školj. Preden se steza začne spuščati jo udarimo kar po celem snegu navzgor med drevesi. Večkrat moramo prečiti ograjo, malo si pomagamo, da nam je lažje. Dokaj hitro smo na Grmuču, shojeni poti sledimo po gozdnatem grebenu navzdol. Odločimo se, da bomo sledili stopinjam, saj gredo v pravo smer. Pridemo na odprto, ob poti je nekaj hišk. Ves čas sledimo grebenu. Razgled je krasen, razmere na poti tudi. Ves čas tudi govorimo v smešni angleščini in se smejimo. Mimo vrha Na vrhu sledimo še naprej shojeni poti. Krasen greben, uživamo v sončku in grebenčkanju. Zadnji v grebenu je Vodel vrh (1053 m), pod katerim se še enkrat ustavimo in se razgledamo. Tik pod nami je Tolmin, naokoli pa sami kuclji :). Krasno je tu! zelo primerno za lep izlet. Zavijemo levo čez ograjo in kaj kmalu se začnemo strmo spuščati po gozdu. Strmina ne popusti, snega pa počasi ni več. Prispemo na cesto pri spomeniku, kjer se reče Selce. Cesti sledimo navzdol in opazujemo vse bolj rdečo-oranžne barve, saj se bliža zahod sonca. Nižje zavijemo na pot, ki nas nižje spet pripelje na cesto. Mimo odcepa poti za Vodel vrh prispemo do Zatolmina in zaključimo to malo drugačno turo, na kateri smo se ogromno hecali in smejali. Zelo zanimiva sta oba nova prijatelja, malo hecna :) :D. Sledil je še čaj v gostilni, nato pa slovo. Vsak v svojo smer smo se vrnili domov.

Razmere: nad 600 m se pojavi sneg. Višje ga je kar nekaj, a so te poti shojene. Pot ni zahtevna, je pa lepa in razgledna. Grebenčkanje le za uživače! :D

Hvala vsem za odlično turo in veliko smeha, slike, Anki pa za prevoz :).