PrimožGrahelj's blog: Kislica (994 m), Stenica (1091 m) in Hum (583 m)

Začel sem na manjšem parkirišču ob Belem potoku pri Frankolovem. Ubistvu bi lahko pisal v dvojini, saj sem že na izhodišču srečal gospo Marto, ki je šla v isti smeri kot jaz, tako, da sva šla kar skupaj navzgor skozi gozd po markirani poti. Vmes sva si ogledala še manjši slap. Višje gori sva na cesti, kjer zavijeva desno v smeri gradu Lindek na Lindeškem hribu (695 m). Vmes greva še preko Jurčkovega hriba (668 m) nad vodnim zajetjem in kaj kmalu sva že pod gradom. Kaj veliko ni za videti, počasi bo narava prerasla vse skupaj. Vračava se nazaj do križišča in slediva cesti, kmalu pa stezi navzgor. Tu in tam se malce loviva in iščeva markacije, a brez večjih težav. Ko spet doseževa cesto ji slediva pod pobočji Kislice. Cesta se obrača v desno, midva pa najdeva odcep stezice levo in v 5 minutah doseževa bližnji Klapen vrh (714 m). Vsi tile kuclji ob poti so seveda moja ideja 😎 sem pač siten in rad raziskujem še malce naokoli 😂 Marte to ni motilo, prav rada je šla malce raziskovat z mano. Vrneva se do ceste in jo kmalu spet zapustiva, tokrat v desno pri tabli Špičast vrh. Sprva po položnem kolovozu, ki ga kmalu zapusiva. Levo se začne pot po grebenu, ki je mestoma bolj strma in tudi skalnata, a ne prav tehnično zahtevna. Dobro nama gre in ob pogovoru višinski metri hitro kopnijo 😀 kaj kmalu stojiva na Špičastem vrhu (960 m), od kjer se odpre lep (danes mrčast) razgled naokoli. Nekaj sonca je bilo, a ne prav dosti. Po pavzi nadaljujeva na bližnjo Kislico (994 m), kjer si dava roki, se zahvaliva eden drugemu za družbo in greva vsak v svojo smer. Ona sestopi po markirani poti proti dolini, jaz pa na severno stran po stezi in kolovozu do Vrhivškega prelaza, kjer stopim na cesto. Nadaljujem po zgornji cesti, daleč v levo pod pobočji Stenice. V prvem ostrem desnem ovinku se odcepi nemarkirana grebenska pot, kateri sledim. Greben je prav prijeten, pot pa ni pretirano strma 😀 prav užival sem. Nekaj časa sem se vzpenjal in samo skral vase zvoke narave 😀. Po novem je vrh Stenice (1091 m) odprt, saj so tam podrli kar nekaj dreves. Pogled na Vitanje spodaj, pa Paški Kozjak, Pohorje itd..., je prav lep. Nekaj časa uživam na razgledni ploščadi in se razgledujem, nato pa se odpravim po poti v vzhodni smeri. Sprva še bolj po ravnem, na robu pa se začne dokaj strm spust proti cesti, ki pa jo jaz le prečkam in grem naprej po vlaki proti grebenu Male gore (908 m). Naj dodam, da gre markirana pot tu desno. Jaz pa po svoje po stezici čez Malo goro do roba grebena, nato pa strm spust po stečinah in gozdnem brezpotju proti prej omenjeni markirani poti 😎 ko ujamem markacije jim sledim do ceste, ki me pripelje pod grad Lindek, kjer sem spet na znanem terenu. Sestopim po poti vzpona ob Belem potoku do izhodišča.
Bilo je zgodaj popoldne, poleg tega pa sem imel še čas in energijo, zato sem se ob poti proti domu ustavil v Laškem, pri gradu Tabor, kjer sem parkiral. Najprej sem se sprehodil okoli gradu, nato pa začel z vzponom. Pot je zgledno označena in vzdrževana, mestoma nekoliko bolj strma. Vzpenjam se mimo večih znamenitosti in opazujem gozd, ki že zeleni 💚 zeleno, ki te ljubim, ali kako že gre tisto? 😀 brez večjih težav pridem na Hum (583 m), se malce razgledam naokoli, nato pa začnem sestopati po vzhodnem grebenu. Pot je zanimiva, mestoma pa tudi malce zahtevna. Sprva gre malo gor in malo dol, nakar se dokončno prevesi navzdol in se spušča vse do ceste, kjer sledim oznakam v levo. Kaj kmalu sem na asfaltni cesti in skozi zaselek Tovsto se spuščam navzdol, dokler me oznaka ne vodi levo prečno po poti vse do izhodišča pri gradu Tabor.
Po lepih krajih sem hodil danes, resnično 😀 hvaležen sem za ta dan.

Razmere: na poteh ni bilo kakšnih posebnosti. Tudi, kjer ni markacij, je steza, ki se ji da slediti brez večjih težav.

Hvaležen sem tudi Marti za nepričakovano družbo na delu poti 😀.