PrimožGrahelj's blog: Po manj znanih stezicah v kraljestvo Raduhe

Začel sem malce naprej od Rogovilca. Vzpel sem se po cesti do kmetije Rebrnik, kjer sem zavil desno in na robu gozda poiskal stezo, ki je bila nekoč markirana, danes pa je opuščena oziroma lovska, kot ji pravijo. Sprva je dokaj položna, višje pa bolj strma. V ključih se vzpenja skozi gozd. Tu in tam se še vidi kakšno obledelo markacijo. Pot se obrne proti levi in ob prihodu na vlako sem pri Rebrskem stanu. Od tu naprej mi vlake malce nagajajo pri orientaciji 😎 tudi stezica tu ni več tako dobro vidna kot nižje. Iz vlake zavijem desno in se vzpenjam po manjši deloma travnati grapi navzgor. Malce lutam levo desno, saj iščem neko "glavno" stezo, pa je ne najdem, tak da grem pač po svoje navzgor. Višje je svet bolj skalnat, vse bolj mi teren nakazuje potek vzpona. Eno stezico sicer vidim rahlo levo, a jaz se odločim, da nadaljujem kar po skalnati grapi in to je bila dobra izbira 😀 vmes sta dva krajša skoka, sicer pa ni posebnih težav. Pod steno Raduhe naletim na Ovčjo pot, ki je v tem delu ornk steza. Sem bil presenečen 😀 levo bi prišel do Koče na Grohatu, jaz pa zavijem desno in sledim tej stezi skozi redek gozd. Kmalu na levi opazim vpisno skrinjico pri bivaku Planika in se nasmejim pri zanimivem zapisu 😎😂 malce naprej sem pri grapi, kjer zapustim prečno pot (lahko bi nadaljeval tudi po njej in se kasneje povzpel proti Pomolu pod Raduho) in se usmerim levo v grapo. Ob njej se vzpenjam brez težav in nato proti desni med skalami in rušjem navzgor. Odločim se, da se povzpnem prav na Pomol, zato prečim desno in se malce objemam z rušjem do vršnih skal. Razgled s Pomola je 😍, logično haha 😎😂 vrnem se nazaj do stezice in po njej skozi rušje navzgor do roba, nato pa levo in preko skalnatega skoka nazaj proti grebenu. Brez večjih težav sledim stezici med posekanim rušjem. Še nekaj bolj strmega vzpona in dosežem greben, kjer pred seboj zagledam vršni vzpon. Ta pogled je res 😍, že prvič sem ga občudoval. Nadaljujem po ali ob grebenu, vmes moram tut malce poplezati (mesta I). Do vršnih skal me čaka še nekaj 😎 objemanja (recimo temu tako) 😎 z rušjem. Čisto brez tega (očitno) ne gre 😀 še nekaj luštnega poplezavanja (mesta I) in kaj kmalu sem na vrhu tega res čudovitega vzpona. Danes sem hodil po (nekdanji) Herletovi poti 😀 sprehodim se do markirane poti, ampak do vrha Raduhe tokrat ne bom šel, ni potrebe po tem. Namesto tega se raje ustavim in si malce oddahnem, se razgledujem in uživam. Še bolj pa uživajo muhe, tiste tadebele, cel kup jih je ob meni 😎 počasi začnem s sestopom, del poti po isti poti/smeri. Tole poplezavanje je tudi za navzdol užitek, isto grebenčkanje in nadaljnji spust. Tokrat se spustim ob Pomolu navzdol po travnato-skalnati grapi in na primernem mestu zavijem levo po sledeh med rušjem. Ujamem stezico in prečim okoli stene na "sončno" stran. Čaka me sestop po dokaj strmi gredini, med skalami in travo. Previdno sestopam levo desno, nižje za kratko po melišču, nato pa prečno levo skozi pas gozda in naprej proti spodnji gredini. Še naprej je strmo. Brez večjih težav dosežem gozd in prečim po stezici do Račkih vrat 😍 vesel sem, da sem spet tu, krasno je to videti in tu biti. Spet pavza, pa obvezno slikanje, za konec pa, brez tega pač ne gre - prečenje Račkih vrat po oboku. Vzpon čezenj je mestoma strm in precej izpostavljen, ampak občutek je bil pa 😍, podobno, kot pred letom in pol, ko sem bil prvič tu. Spet se spustim do vrat in nato desno navzdol po stezi, ki mi je že znana. V pomoč je tudi kar nekaj možicev. Sprva prečno desno, pa navzdol ob grapi, preko nje in spet prečno ter skozi gozd do vlake, kjer je podrt Rački stan. Naprej se spuščam v bližini manjšega grebena navzdol do roba, kjer pot zavije levo in se v ključih spušča. Suho listje in iglice so naredile pravo drsalnico, da sem parkrat kar dobro zaplesal 😎 "dance baby dance" mi je šlo po glavi. Sem se kar dobro nasmejal, čeprav ni bilo vedno prijetno. Spodaj sem malce iskal stezo, nekako me je vleklo preveč v desno. Prečil sem levo in kaj kmalu sem nad vlako, ki me pripelje do kmetije Račnik, kjer stopim na markirano pot, ki ji sledim do izhodišča. Popoldansko uživanje ob Savinji je bilo še pika na i temu zanimivemu dnevu 😀.

Razmere: snega ni bilo. Hodil sem po nemarkiranih stezicah in brezpotjih, ponekod so bili možici. Orientacijsko mestoma kar zahtevno, tehnično pa tudi ni lahko, saj sem plezal mesta I. stopnje, večkrat je teren strm in izpostavljen. Tudi prečenje Račkih vrat je zahtevno. Sicer pa krasna tura v pogorju Raduhe 😍. Tu je še kaj lepega za odkriti.