PrimožGrahelj's blog: Nočni Grintovec (2558 m)

V petek zvečer se dva odpeljeva do parkirišča pod kmetijo Suhadolnik. Cesta je v solidnem stanju. Malo pred polnočjo štartava po cesti navzgor. Ko se cesta konča se malce loviva, a kar hitro najdeva pravo smer. Tako to je, ko si imaš toliko za povedati, pa še tema je 😂. Na razpotju zavijeva levo in se vzpenjava proti Taški. Prehod čez je zahteven. Na vrhu se združiva s Staro potjo in nadaljujeva proti Cojzovi koči. Nebo je vse polno zvezd, zelo lepo je 😀. Med rušjem se kar nekaj časa vzpenjava levo desno vse do koče na Kokrskem sedlu, kjer imava nekaj pavze. Iščeva zavetje, saj piha veter. Nadaljujeva navzgor in nato desno v smeri Skute. Čas hitreje mineva ob vseh debatah, ki sva jih imela. Opazujeva lučke daleč v dolini. Preko Malih vrat se prevesiva na drugo stran, se malce spustiva, nato pa spet povzpneva vse do Bivaka pod Grintovcem. Nadaljujeva v smeri Mlinarskega sedla čez Velike pode, ki so zanimivi. Višje gori spominja na Kaninsko pogorje. Pot je spretno speljana čez visokogorski kraški teren. Še en vzpon in sva na Mlinarskem sedlu, kjer pokukava proti Jezerskemu. Po pavzi zavijeva levo in slediva markacijam malo gor in malo dol, v pomoč so tudi varovala. Vse bolj se ozirava nazaj, saj je nebo vse bolj barvito 😀. Mimogrede prečiva Mali Grintovec (2447 m) in nadaljujeva proti glavnemu vrhu. Malce sva bila že utrujena, a pogled na te čudovite barve nama da novih moči 💪 😍 😀. Dobro nama gre, ob 5:30 sva na vrhu Grintovca (2558 m), kjer na vzhod že čaka četverica. Dobro smo izbrali; Kočna je že bila v oblakih, tudi naokoli je precej oblakov, tu pa je bilo odlično 😀. Kaj kmalu se začne šov narave 😍 tu in tam prinese kakšno meglico, ki polepša sceno. Teh 20 minut je bila ena sama uživancija 😀. Ni kaj, to je bilo pa res odlično. Ob 6:15 se začne zapirati tudi tu gori, zato se odpraviva. Po Strehi sestopava v gosti megli, teren pa je bil vlažen in drseč, zato sva bila previdna. Kar nekaj časa sestopava navzdol, nato pa sledi prečenje in spust proti Kokrsemu sedlu, kjer imava nekaj pavze v polni koči. Zunaj je bila še vedno gosta megla, pa tudi veter je pihal, midva pa sva se počasi odpravila navzdol proti Suhadolniku. Nižje izbereva Staro (lažjo) pot in kaj kmalu sva spodaj v gozdu. Zadnji del poti se nama je spet bolj vlekel, a sva brez težav dosegla izhodišče. Sledila je še kratka osvežitev v Kokri, nato pa vožnja domov.

Razmere: vse poti so bile brez posebnosti. Tura je mestoma zahtevna.

Zahvaljujem se Renati za družbo na tej zanimivi nočni dogodivščini 😀