PrimožGrahelj's blog: Cjajnik (1965 m) - Košutnikov turn (2133 m)

Dva prijetna fantiča 😀 se v torek zjutraj odpeljeva do Koče pod Košuto in nadaljujeva po poti v smeri Cjajnika. Skozi pas gozda hitro doseževa melišča. Od tu že vidiva, kaj naju čaka. Nekaj časa prečiva in se vzpenjava po melišču, da prideva do vstopa v plezalno pot. Tu se opremiva in nadaljujeva ob varovalih navzgor. Izmenjujejo se težja in lažja mesta, vzponi in kakšna prečka. V spodnjem delu plezalne poti je bila še največja težava ta, da so bile skale še malce mokre, malce pa se vmes hodi tudi po zemlji, zato nama je tu in tam bolj drselo (višje, v bolj odprti steni teh težav ni bilo). Vmes skrbiva (hote ali nehote), da je ves čas zabavno hehe 😁. Malce višje postane pot spet zahtevnejša in se zelo strmo povzpne proti vršnemu stolpu, kjer prideva do razpotja. Po pavzi nadaljujeva direktno navzgor proti vrhu (težavnost D). Vzpon je zelo strm, nekajkrat tudi navpičen. V pomoč nam je nekaj skob, ki vzpon precej olajšajo. Pogled navzdol je prav fin 😁. Strmina popusti, ko prideva do velikega klina na vrhu Cjajnika (1965 m). Stojiva na krasnem stolpu, kar se dobro vidi kasneje, ko greš proti grebenu. Po pavzi prestopiva na južni stolp, nato pa se začne zelo strm, tu in tam tudi navpičen spust proti Cjajnikovi škrbini (težavnost C/D). Izmenjujejo se strmi spusti in izpostavljene prečke. Lahko bi se reklo, da človek dobesedno pade v spodaj ležečo škrbino 😀. Pospraviva opremo in nadaljujeva po zmerno strmi poti, ki vodi proti glavnemu grebenu Košute. Pot vodi po travah in šodru. Od tu se dobro vidi, kakšen stolp je tale Cjajnik. Ko prideva na greben postane teren drugačen - povsem travnat. Zavijeva levo in prečiva Užnik (2079 m). Sledi kratek spust, nato pa vzpon in prečenje Macesja (2124 m), kjer je teren bolj skalnat in mestoma tudi zahteven. Tu nekje najdeva primeren prostor za malico in nabiranje moči za nadaljevanje. Prečiva še Ostrv (2104 m), katero pot obide tik pod vrhom, nato pa naju čaka nekaj zahtevne poti proti sedlu, ki leži pod vrhom Košutnikovega turna (2133 m). Vzpon do vrha, na katerem stoji križ, je šodrast, a ne pretežak. Spustiva se nazaj na sedlo, od tu pa zavijeva desno in se začneva spuščati po zavarovani poti ÖTK Steig Neu. Pot niti ni tako zelo zahtevna, je pa speljana po zelo krušljivem terenu. Kaj kmalu sva pri visečem mostu. Tisti prvi občutek, ko stopiš nanj ni najbolj prijeten, saj malce zaplešeš 😁. Previdno ga prečiva. Simon se prvič sreča s takim mostičkom, jaz pa sem se spomnil, kako sem imel nekaj metuljčkov v trebuhu, ko sem ga sam prvič prečil pred 6 leti. Most se lahko tudi obvozi, kdor želi. Luštna stvar, čeprav je na začetku kar malce težko. Na oni strani se pot spušča ob jeklenici do melišč pod steno, kjer pospraviva vso opremo in nadaljujeva po meliščih. Nižje slediva prav prijetni gozdni poti, ki naju pripelje do izhodišča. Sledi le še dokaj dolg povratek proti domu. Kakšnih težav na meji nisva imela.

Razmere: plezalna pot na Cjajnik ima oceno D, tudi spust na ono stran je zelo zahteven. Večkrat je pot zelo strma (tudi navpična) ter izpostavljena. Sestopna plezalna pot je tehnično precej lažja, je pa teren bolj krušljiv. Viseči most pa je lahko lepa popestritev ture 😀 (ali pa tudi ne, seveda 😂).

Zahvaljujem se Simonu za družbo na tej turci 😀