PrimožGrahelj's blog: Visoka Bela špica (2257 m) in Trbiška Krniška špica (2368 m)

V hladnem jesenskem jutru se trije odpravimo iz Jezerske doline po poti št. 625 proti koči Bruner. Od tam nadaljujemo po vse bolj odprtem terenu proti bivaku Gorizia, ki stoji na izravnavi, obdan pa je s samimi stenami. Kakšna huda scena je tu gori! 😍 😀 že do tu srečamo gamse in kozoroge (kaj šele bo 😀). Nadaljujemo po šodru proti Zgornji škrbini Belega potoka. Kakih 10 metrov na oni strani poiščemo široko gredino, ki nas hitro pripelje do zahtevnejšega sveta. Tu se damo na vrv in nadaljujemo proti desni čez nekaj skokov (II) in mimo sidrišča naprej. Mesto prvega v navezi pripada Klari, ki je alpinistična pripravnica, midva z Danijem pa se "šlepava" zadaj 😂. Ko smo vsi pri naslednjem sidrišču nadaljuje rahlo levo in nato proti desni (II-III) čez najtežji del in naprej proti zgornjemu sidrišču. Brez posebnih težav vsi pridemo do tja, kjer pustimo vrv in se podamo na bližnji vrh Visoke Bele špice (2257 m). Čudovit dan imamo, razgled temu primeren 😀. Malce pavze, nato pa spust do zgornjega sidrišča, kjer se pripravimo za spust po vrvi. Opravili smo tri spuste po 30 m, tako, da smo prišli prav do škrbine. Sidrišč je dovolj. Po malici nadaljujemo po poti Stoletnice. Malo gor in malo dol gremo, najtežje mesto je zavarovan prehod čez škrbino. Še naprej sledimo markacijam do vhoda v rov. Tam vzamemo svetilke in nadaljujemo. Spustimo se čez dve lestvi do izstopa iz rova in hitro smo na Trbiški škrbinici. Od tu imamo dve možnosti nadaljevanja. Lahko bi se spustili nekaj 10 metrov pod škrbino in tam poiskali možice proti desni, mi pa nadaljujemo kar direktno iz škrbine (možici) po polici naokoli. Vmes malce poplezamo (I). Kaj kmalu pridemo do ozke police, kjer je obešen prusik za pomoč. Prehod je zelo zahteven in ozek, oprimki za roke pa ne ravno kaj prida (II, izpostavljeno). Previdno se prikobacamo čez in hitro dosežemo mesto, kjer se z leve priključi varianta, ki se začne pod škrbino (naša sestopna pot). Nadaljujemo desno in nadaljujemo po krušljivi grapi. Malce višje zavijemo desno po polici in nato spet navzgor po naslednji grapi s krajšimi skoki (I-II). Možicev je veliko, smer pa je tudi jasna. Višje izstopimo na vršno pobočje in dosežemo vrh Trbiške Krniške špice (2368 m). Lepo je, ni kaj dodati 😀. Previdno sestopimo nazaj po šodrasti poti, nižje pa izberemo lažjo varianto (ne mimo prusika). Možici nas vodijo levo desno čez krajše skoke (I-II). Ko prečkamo grapo izstopimo z zahtevnega sveta in dosežemo markirano pot pod škrbino. Nadaljujemo po poti proti koči Corsi. Vmes vidimo svizce, kozoroge in eno večjo ptico ujedo (morda beloglavi jastreb?!?). Krasne živali, ki jih z veseljem občudujemo 😀. Od koče sestopimo v levo po poti št. 629. Pot preči nekaj grap in se nekajkrat tudi povzpne. Bolj kot klancev smo veseli vode v grapah 😁. Ko prispemo v gozd se spuščamo po prijetni poti z oznako 650 vse do izhodišča. Pri Rabeljskem jezeru je še zadnja pavza in kratka (res kratka! 😂) ohladitev, nato pa vožnja proti domu.

Razmere: vzpon na Visoko Belo špico (VBŠ) je alpinistični vzpon II-III. stopnje, vzpon na Trbiško Krniško špico pa je lažji (I-II). Del poti mimo mesta s prusikom je zelo zahteven. Ta vzpon je tudi precej krušljiv. Za vzpon na VBŠ je dovolj sidrišč za varovovanje in spust po vrvi, skala pa je tu boljša. Možicev (in tudi obledelih pik) je kar nekaj.

Zahvaljujem se obema za družbo na turi v teh prelepih krajih 😀