PrimožGrahelj's blog: Ojstrc/ Hochobir (2139 m) z dodatki

Trije se zapeljemo čez Ljubelj in naprej do Sele- Homeliše (Zell- Homӧlisch) pri Borovniškem pregradnem jezeru, kjer imajo že zjutraj neke vrste zabavo (glasba). Odpravimo se po cesti navzgor. Po dobrih 100 m zavijemo desno na makadamsko cesto in sledimo markacijam (levo Obir mimo Jagovčeve planine). Kmalu krenemo na markirano stezo, ki nas vodi ob potoku navzgor. Po pol ure se spustimo nazaj na cesto in v križišču zavijemo levo (smer Šajda, Železna Kapla). Po cesti se vzpnemo do sedla Šajda. Že od tu imamo čudovit razgled, predvsem nas fascinira severna stran Košute. Po kratki pavzi zavijemo levo na cesto (smer Obir). Markacije nas hitro povedejo desno na prijetno stezo, ki se vzpenja. Pot ni pretirano strma. Kar nekaj časa se vzpenjamo skozi gozd, večkrat prečkamo gozdno cesto. Višje se teren odpira in vse več je trav. Vzpenjamo se proti robu, kjer že zagledamo naš vrh. Preden pridemo na rob zagledamo na levi stezico, ki vodi skozi ruševje. Poteka po ali ob grebenu in nas v dobrih 10 minutah pripelje na Kravji vrh/ Kuhberg (2024 m). Po isti poti se vrnemo nazaj in sledimo markacijem naprej proti vrhu Ojstrca/ Hochobir (2139 m). Pod vrhom se pridružimo precej bolj obljudeni poti od Kapelske koče/ Eisenkappler Hütte. Vreme je oblačno, a razgled vseeno seže kar daleč. Vidimo od Kamniških pa vse do Karnijskih Alp in še mnogo več. V dolini severno od nas se delajo dežne "zavese". Po pavzi začnemo s sestopom proti Kapelski koči. Med sestopom prečkamo Kraguljše (1828 m). Še malce nižje (15 minut nad kočo) zavijemo levo in prečimo travnik. Zatem se začne strm spust navzdol. Nižje prispemo na naslednje križišče, tudi tu zavijemo levo in se strmo spuščamo proti Hofovški planini. Dosežemo cesto, ki ji sledimo. Ravno med obiranjem sladkih jagod nas dobi manjša ploha, a nič posebnega. Še nekaj spusta do križišča, kjer zavijemo levo v breg proti Jagovčevemu sedlu. Čaka nas 450 višinskih metrov vzpona po cesti, gozdu in med travami. Soprano je in vlažno. Na sedlu zavijemo desno in nadaljujemo navzgor proti Malemu Obirju/ Kleinobir (1948 m). Imamo dve možnosti: lahko gremo bolj desno, kot smo šli mi navzgor, vodijo nas modre oznake. Pot je travnata in zmerno strma. Višje se združimo z markirano potjo in nadaljujemo do križa na vrhu. Razgled je lep, vreme pa dobro drži. Sestopimo po drugi, markirani poti mimo lovske preže. Ta pot je malce položnejša in lepša. Med potjo opazujemo SZ greben Obirja, ki pride na vrsto kdaj drugič. Na sedlu zavijemo desno in hitro smo na Jagovčevi planini, kjer zavijemo levo in začne se strm sestop proti dolini. Nižje se malce položi in kaj kmalu dosežemo cesto. Malo po njej, malo pa po bližnjicah sestopamo vse do glavne ceste, ki jo dosežemo cca. 100 m nad jezerom. Zabava oziroma kar koli se je tu dogajalo je še v teku, a nič zato, mi se vseeno ohladimo v jezeru. Poslušanje enega in istega beat-a toliko časa, no ja, zame ni ravno nek presežek. So pa ljudje tam zanimivi; mi smo se čudili (smejali :) ) njim, oni pa (verjetno) nam. Vračamo se čez Jezerski vrh, na katerem imamo zadnjo malico. Ustavimo se še ob čudotivi panorami na Jezerskem, nato pa sledi vožnja do doma.

Razmere: snega ni. Pot je markirana in ni pretirano zahtevna, je pa kar dolga in naporna, saj smo premagali več kot 2000 m višinske razlike. Dobro je imeti s seboj zemljevid.

Hvala obema "sotrpinoma" za lepo nedeljsko turo :)