PrimožGrahelj's blog: Znani Matajur (1642 m) po še nepoznani poti

V soboto se štirje odpeljemo do Robiča, kjer prestopimo mejo in nadaljujemo do Špetra Slovenov (it. San Pietro al Natisone), kjer je naše izhodišče. Po zajtrku se odpravimo na pot. Kako daleč izgleda Matajur od tu! Sprva gremo malo po asfaltni cesti, kmalu nas tabla povede levo na večinoma položno makadamsko cesto. Sonca še ni, prevladujejo oblaki. Tej občasno betonski cesti sledimo do križišča (Makota), kjer zavijemo po poti 749a. Pot se lepo vzpenja skozi gozd. Izmenjujejo se vzponi in krajši spusti, pot je res prijetna. Ne pretirano strma pot nas pripelje do prelaza Sv. Kocjana, kjer zavijemo levo in hitro dosežemo istoimenski vrh (Sv. Kocjan - 723 m). Tu opazimo, da so nekaj dni nazaj hodili naši prijatelji planinci. Po krajši pavzi se spustimo do prelaza in nadaljujemo z vzponom. Pot v rahlih vzponih in spustih preči pobočje. Mestoma je bolj blatno, zato smo previdni. Pridemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Sv. Jurij (866 m), ki ga dosežemo v nekaj minutah. Kratka pavza, nato pa nadaljujemo preko prelaza Sv. Jurij. Še nekaj gozda, potem pa pridemo na bolj odprta pobočja, prečkamo tudi nekaj vlak. V času vzpona po gozdu se je počasi jasnilo, tako, da lahko uživamo v sončnih žarkih. Na manjši jasi blizu lovske koče naredimo krajšo pavzo. Jasno je, da ves čas ture govorimo, se hecamo in se zelo nasmejimo (kot vedno). Malo gori in malo doli in kaj hitro smo na prelazu Hlevišča, kjer prečkamo cesto in nadaljujemo navkreber v smeri Matajurja. Pot se zmerno vzpenja in nas pripelje do vrha Hlevišče, kjer je klopca in lep razgled naokoli, tudi proti našemu glavnemu vrhu. Vse bolj travnata pot nas pelje večinoma navzgor in nas pripelje do kamnite hiše, kjer se desno odcepi pot v vas Matajur, mi pa nadaljujemo navzgor. Dreves je vse manj, razgledov pa vse več. Počasi se začnejo pojavljati krpe snega, zato mestoma drsi. Vmes se spomnim in držim pesti za naše tekmovalce na tekmovanju Mladina in gore, ki ravno zdaj rešujejo teste. Zmerno strm vzpon nas pripelje do naslednjega razpotja, kjer nadaljujemo navzgor proti koči in vrhu. Vse več hodimo po snegu, ki je kar trd, a zaradi položnega naklona ni težav. v 15 minutah smo pri Domu na Matajurju, od tam pa hitro tudi na vrhu Matajurja (1642 m), ki smo ga gledali zadnji del poti. Pričaka nas krasen razgled na vse strani. Kako je daleč do izhodišča! Žal na vrhu ni ravno toplo, saj piha veter. Oblečemo se, nato pa malica, počitek in uživanje. Lepo je :). Na vrhu smo kar nekaj časa, nato pa sledi čas za sestop. Sestopimo proti zahodu v smeri Marsinske planine. Tu je sneg trd, teren malce strmejši, še sreča, da so narejene stopinje. Malo se lovimo, ampak nam gre, ni potrebe po dodatni opremi. Tu in tam malce zaplešemo na trden snegu, malo pa se tudi dričamo. Zavijemo levo in mimo številnih hiš na planini dosežemo mesto, kjer se ta pot združi s tisto direktno z vrha. Sestopamo navzdol po isti poti. Sprva drsi na travah, nižje v gozdu pa je bolje. Večkrat opazujemo, kako je še daleč do doline. Po isti poti sestopimo vse do prelaza Sv. Kocjan, kjer izberemo pot 749 v smeri Mečane in Špetra. Nekaj časa hodimo po stezi, nižje pa stopimo na cesto, ki nas pripelje v vas Mečana. Prvo serpentino pod vasjo nas markacije povedejo levo na makadamsko cesto, ki se kar vleče. Malo gor in malo dol poteka. Kar nekaj časa potrebujemo do Makote, kjer se združimo s potjo 749a. Do izhodišča nas vodi cesta. Sledila je vožnja domov. Zelo se razveselim odličnih rezultatov idrijskih planincev na tekmovanju Mladina in gore, ki jih izvem med potjo. To mi še polepša že tako lep dan. V temi prispemo nazaj domov.

Razmere: v vršnem delu je sneg, ki je bil kar trd, a mi nismo potrebovali dodatne opreme, saj je vse shojeno. Iz Špetra do Matajurja je zelo daleč, skupaj smo naredili cca. 30 km. Pot sicer ni pretirano strma, a se lahko vleče, saj premagamo velike razdalje. Drugače pa lepi konci tik za mejo :).

Hvala vsem trem za eno zelo lepo turo, slike, smeh in prevoz :D