PrimožGrahelj's blog: Bukovnik (2076 m) in Kopa (2063 m) iz Remšendola

Trije se v petek zjutraj odpeljemo do Ljubljane, kjer poberemo Ano in nadaljujemo po savski dolini in čez mejo do začetka doline Remšendol/ Val Romana, kjer parkiramo pri tablah. Po zajtrku se odpravimo za markacijami poti številka 511. Kar nekaj časa hodimo po cesti, vmes prečkamo tudi strugo. Ob pogovoru čas hitro gre in kar naenkrat se znajdemo na koncu ceste, markacij nikjer. Pogledamo opis in vidimo, da bi mogli iti po strugi, zato se na primernem mestu spustimo vanjo, dosežemo markacije in kmalu pridemo do strmejšega kolovoza, ki nas popelje do razpotja. Zavijemo levo na pot 519 in kmalu naredimo krajšo pavzo za počitek. Nadaljujemo sprva še zložno navzgor skozi gozd, nato čez travnik do potoka, malce desno nad nami je slap. Od tu naprej pa se začne pot strmo vzpenjati navzgor. V dobrem tempu hitro pridobivamo na višini. Rastlinski svet zamenjajo skale in znajdemo se v zanimivi krnici Morišče. Pot tu zavije levo in se dalje vzpenja po krušljivi grapi proti Rateški škrbini. Pod to grapo naredimo pavzo za posvet. Če gremo še na Bukovnik, je tu izhodišče. Vsi smo za, zato si nadenemo čelado in nadaljujemo z vzponom. Čez zahtevno skalno stopnjo iščemo najlažje prehode (mi smo šli rahlo v desno; II, cca. 50 m). Prispemo na zelo gruščnato, izpostavljemo in zoprno polico, ki smo jo videli od spodaj. Po njej je zelo zoprno, a gre. Na robu zavijemo levo nad eno od grap in iščemo najlažje prehode. Ponudi se zelo izpostavljen prehod v desno tik nad grapo (II, lažje je nižje prečiti grapo, nato pa levo navzgor - naša sestopna smer). V rahlem poplezavanju levo pridemo do izrazite grape, v katero se usmerimo. Gašper in Tibor gresta naprej in iščeta prehod, ki pa je zelo zelo zahteven, zato z Ano izbereva varianto, kot jo je izbral pisec opisa te poti. Pred razcepom grape zavijeva desno (I-II) proti rušju, nato pa levo po ozki in šodrasti polički prispeva nazaj v glavno grapo nad skokom. Od tu naprej je kar nekaj možnih prehodov naprej proti škrbini, vsi so zelo zahtevni, krušljivi, šodrasti in ozki. Gašper in Tibor gresta desno, midva z Ano pa v srednji krak, kjer se višje tako zoži, da se odločim, da spodaj pustim nahrbtnik, Ana pa mi pred zožitev poda svojega, da ji je lažje. Ta del je res zelo zoprn (II, krušljivo!!). Nad tem nas čaka še nekaj poplezavanja do škrbine v grebenu, kjer se nam odpre pogled naokoli. Zavijemo levo po travah, višje pa plezamo čez stolpiče gor in dol (I-II, zahtevno, izpostavljeno). Zagledamo križ, do katerega je še nekaj plezanja. Bukovnik (2076 m) je zelo razgledna in divja gora, ki redko dočaka obisk. Sledi pavza za malico, ampak prav dolgo se ne obiramo, saj čas hitro beži. Nekaj vršnih stolpov obidemo nižje, nato se vrnemo na greben in kaj kmalu smo v škrbini, sledi zelo zahteven spust skozi ozke krake grape. Nato pa zelo previdno nazaj. Pod to izrazito grapo izberemo lažji prehod in nižje prečkamo spodnjo manjšo grapo do izrazite police. Po pavzi sledi prečenje police in še spust do mesta, kjer smo začeli ta vzpon. Mislim, da smo bili vsi zadovoljni, da smo se rešili tega šodra. Ana se odloči, da ima dovolj in da bo sestopila po isti poti nazaj. Mi trije pa nadaljejemo z vzponom po krušljivi grapi (I) proti Rateški škrbini. Nad njo poteka pot malo gor in spet malo dol, malce levo in nato spet desno, vmes je kak zahtevnejši prehod. Višje se začne strmeje vzpenjati med rušje vse do mesta, kjer je razcep. Zavijemo levo in kmalu smo na vrhu Kope (2063 m). Malica, pijača, uživanje in fotkanje, nato pa začnemo s sestopom. Na razcepu pod vrhom nadaljujemo levo. Najprej je nekaj zoprnih prehodov, nižje pa se dobra pot strmo spušča med macesni in rušjem, nižje pa med bukvami vse do sedla pod Črnim vrhom/ Colrotondo. Zavijemo levo na cesto, ki je sledimo en čas, nato pa sledimo markacijam po poti, ki preči daleč v levo proti gozdnem hrbtu Mrzli izvir. Stopimo na vlako in ji sledimo skoraj po enaki višini še en čas, na robu pa se začne strm spust. Pot večkrat preči ceste in vlake. Skozi lepe gozdove sestopamo vse do asfaltne ceste v vasi Koprivnik/ Ortigara, kjer zavijemo levo in v 10 minutah smo pri avtomobilu, kjer nas čaka Ana. Hitro se odpeljemo proti domu. Postanka naredimo v Kranju in Ljubljani, kjer oddamo Ano, sledi še vožnja domov, kamor prispemo v trdi temi.

Razmere: vzpon na Bukovnik je alpinistični vzpon II, cca. 300 m, ta ocena je lahko tudi varljiva. Svet je namreč zelo krušljiv, šodrast in mestoma izpostavljen. Zaradi tega se meni zdi ta "pot" objektivno nevarna, jaz se po njej ne bi še enkrat povzpel. Vzpon na Kopo je tudi zahteven (grapa, mesta I), a precej lažji od Bukovnika. Tu in tam je kak zoprn prehod, nižje bodimo pozorni na markacije.

Opis za Kopo smo dobili v Planinskem vestniku št. 3 leto 2014 v rubriki Z nami na pot, opis za Bukovnik pa v vestniku št. 10 leto 2015.

Hvala vsem trem za divjo avanutro! :)