PrimožGrahelj's blog: Brezpotni vikend 2.del: iskanje, rušje, divjina, samota, Kaluder (1980 m) in še enkrat rušje

Mislim, da se nobenemu od nas ni sanjalo, kaj nas čaka ta dan.
Nedeljsko jutro je bilo hladno in mirno. Po zajtrku se pripravimo za odhod. Peljemo se proti Vasi na Skali, do domačije Pezdilč (50 m pred transformatorjem na desni, cca. dober kilometer od glavne ceste; lahko štartamo tudi 100 m nad transformatorjem po cesti in dalje stezi na desni, saj se višje poti združita). Mimo domačije in čez travnik pridemo v gozd do potoka, ob katerem se vzpenjamo do zaselka Črča. Beremo opis, gledamo zemljevid in iščemo nadaljevanje. Gremo naprej, se vrnemo, gremo desno, pa se spet vrnemo. Iščemo in iščemo stezico, pa je ne najdemo. Ko že mislimo, da smo našli pridemo do vrha stranskega grebena, naprej se ne da. Spustimo se nazaj. Malo sem že imel dvome, da nam uspe. Pavza, nato pa jima sledim po grapi navzgor. "Če tu ne uspe, se vrnem do avta" si pravim. V dobrem tempu lezemo po vlažni grapi v pravi smeri, višje pa spet pogledamo zemljevid in upamo, da je to tista grapa, označena tudi na zemljevidu, nad katero pride "naša" steza. Od daleč slišim Gašperja, ki pravi, da je na stezi. Stezo smo našli, še zmeraj pa ne vemo, kje bi bil njen začetek. Cca. uro in pol smo iskali pravo stezo. Misli o neuspehu se razblinijo in v hitrem tempu se dvigujemo po stezi do poraščenega sedla Predel. Krenemo levo in se vzpenjamo po stezici, ki vodi po desni strani hrbta. Nad nami se dviga Vovenk, ki ga pot obide. Kaj kmalu smo na razpotju, nadaljujemo levo po stezici, ki pelje proti slemenu in planini za Črnim Vrhom. Med macesni naredimo pavzo za malico in počitek. Po pavzi nadaljujemo po poti, ki kmalu zavije levo in se začne spuščati proti planini, ki se jo že vidi. Tu zapustimo pot in se podamo do bližnjega grebena, poraščenega z macesni. Sprva hodimo po grebenu ali nekaj metrov nižje na desni, Lepenski strani. Ko postane tu prestrmo gremo do grebena in iščemo prehode med rušjem. Na razglednem vrhu v grebenu se nam odpre pogled naprej na naš greben. Poti ni, iščemo pač najboljše prehode, kar jih najdemo. Večinoma se držimo grebena ali nekoliko desno, mestoma smo tudi malo poplezali. Rušju se tu ne moremo izogniti. Po nekaj pretikanja pridemo spet bolj na odprto in iščemo pot naprej. Spet malo poplezamo. Naslednji kucelj v grebenu je povsem poraščen z rušjem, vsak gre po svoje v iskanju najboljših prehodov. V življenju se nisem še tako boril z rušjem kot tu, to je res ena posebna dogodivščina, ne ravno najbolj prijetna. Sestopimo do škrbine in z leve se nam priključi steza od planine za Črnim Vrhom. Čez strmo skalno stopnjo gremo kar naravnost navzgor in spet pridemo v rušje, a od tu naprej so narejene poseke vse do vrha. Višje rušja ni več, vzpenjamo se po skalah in travah vse do možica na vrhu. Kaluder (1980 m) je krasen razglednik, verjetno ena najbolj osamljenih (pozabljenih) gora tu naokoli. Naredimo pavzo za malico in počitek. Misli, da bi naredili greben do Velike Babe se hitro razblinijo (rušje!). Zato se odločimo, da bomo sestopili po poti pod tem grebenom, ki smo jo gledali včeraj z Lemeža (dodajam sliki, na eni nakazana ta pot). Z vrha se malo prebijamo skozi rušje, se nato nekoliko spustimo in dosežemo omenjeno pot. Sledimo ji brez težav. Pot skoraj ves časi preči pod grebenom proti jugu. Teren je večinoma skalnat ali travnat, steza pa solidna. Kar naenkrat smo spet med rušjem. Malo iščemo, a vedno najdemo pravi prehod. Kjer je gosto rušje gremo tam, kjer je nakazana poseka oziroma kjer je rušje nekoliko redkejše. Ko prečkamo grapo pa se začnemo bolj spuščati desno po presekah in kaj kmalu smo na markirani poti na Veliko Babo (začetek te steze je označen z majhnim možicem, višina prb. 1700 m). Markacijam sledimo do vrha Babe (2014 m). Okoli nas se podijo meglice, zato se ne ustavljamo prav dosti. Sestopimo do ostrega desnega ovinka pod vrhom, kjer gremo naravnost v smeri Predoline in Lanževice. Sledimo stezici in možicem. Ko po desni obidemo enega od vrhov nas steza pripelje na greben, kjer je možic. Tu zavijemo levo in se spustimo po šodru v zanimiv svet poln dolinic, ki prehajajo ena v drugo. Hodimo po travah desno tik nad dnom teh dolin. Pomagajo nam možici. Nižje se povzpnemo čez manjše sedlo, na drugi strani pa sestopamo med macesni in travami. Malo desno in malo levo nas vodi steza. Do Planine za Črnim Vrhom ni več daleč. Sledi še zadnja malica in počitek. Spustimo se direktno pod planino in poiščemo stezo, ki se v ključih spušča. Sprva je steza široka, nižje pa ožja. Na višini prb. 1100 m prečimo šodrato grapo in se še naprej dokaj strmo spuščamo po gozdu. Nižje se steza malce zgublja, mi pa gremo kar malce po svoje navzdol do travnikov na zgornjem robu Črče. Do izhodišča ni več daleč. Sledi le še vožnja domov.

Razmere: nad Črčo je treba najti pravo pot, mi je nismo, smo pa imeli srečo z vzponom po grapi. Višje na grebenu je divje, izpostavljeno, osamljeno, zahtevno in ponekod zelo kosmato. Tudi sestop do markirane poti je svojevrsten. Steze so ali pa jih ni. Samo za norce! :) :)
Doma smo malo pogledali po spletu in ugotovili, da tukaj praktično nobeden ne hodi (greben na vrh, sestop), zato smo bili posebej ponosni in veseli, da smo rinili v ta "nekoristen svet" :)

Hvala obema za eno izjemno dvodnevno avanturo, za prevoz, slike in za motivacijo drugi dan v tisti večkrat omenjeni grapi.