PrimožGrahelj's blog: Strožič (2132 m) z juga

Zadnji teden izpitnega obdobja vreme le pride k sebi, tako, da razmišljamo o turi. Dogovorimo se z Moniko in legendarnim Danijem, ki je vesel, da bo lahko spet malce "popikal" po snegu :).
V torek zjutraj se tako štirje odpeljemo do parkirišča nad vasjo Mače, cesta je ok. Po malici se pripravimo za odhod. Sprva nas čaka približno 20 minut snežene in tudi ledene ceste, nato pa zavijemo levo na pešpot. Sledimo ji v ključih. Tu je precej lepo - drevesa so lepo oprhana s snegom. Prečkamo cesto in kar hitro zavijemo nazaj na pešpot. V nadaljevanju naredimo to še nekajkrat, vselej pa nam pomagajo markacije. Prispemo na sonce, ki pa ga kmalu zakrije gost gozd. Kar nekaj časa vijugamo sem ter tja po stezi, dokler ne dosežemo planine Kališče. Še 15 minut nas loči do koče, kjer smo nad gozdom in odpre se nam lep razgled na meglo in okoliške vršace. Tu si privoščimo daljši počitek. Odločimo se, da bomo kar tu nadeli vso zimsko opremo, da se ne bi še enkrat vstavljali na bližnjem Bašeljskem sedlu. Do tega sedla nas loči 20 minut položnega vzpona. Tu se začne strmejši vzpon. Večjih težav nimamo. Po pol ure dosežemo greben, kjer se začne težji del vzpona. Sprva po grebenu, nato pa prečimo v levo in se nato strmo povzpnemo (naklonina okoli 40 stopinj), splezamo čez nekaj skal, nato pa spet malce prečimo. Sonce močno žge, sneg je že malo odjužen. Do sedla tik pod vrhom se izmenja še nekaj prečenja in strmejših vzponov, višje je vse več skal izven snega. Pogledamo na severno stran in hitro dosežemo zelo razgledni vrh Storžiča (2132 m) z lepo pobeljenim križem. Pričaka nas fantastičen razgled na gore in meglenim morjem. Kakšen balzam za oči. Zaradi močnega sonca in odjuge nismo na vrhu predolgo. Ko se razgledamo začnemo s sestopom. Nekateri so hitrejši, drugi pa smo počasnejši, sploh čez najtežje dele, a vsem gre dobro. Brez večjih težav pridemo do konca grebena, kjer zavijemo levo v lažji svet. Do Bašeljskega sedla uživamo in se malo podričamo po snegu. Tu damo dereze dol z nog in nadaljujemo do koče, kjer spet sledi daljši počitek, tudi z t.i. "zimsko plažo". Uživamo. Ob 14ih začnemo s sestopom, toda ne po isti poti. Pod kočo zavijemo levo po poti "Čez Kozjek". Prečimo kar nekaj časa v levo, dokler nas table ne usmerijo navzdol in v desno proti izhodišču. Višje se da fino drsati po snegu, nižje pa ne več. Hodimo skozi lepe gozdove, "pragozdove" kot pravi Dani. Dosežemo kolovoz in nižje cesto. Na levi je spodnja postaja žičnice. Hitro smo na razcepu, kjer smo zjutraj zavili na pešpot. Do avta nas loči 15 minut drseče ceste. Po pavzi nadaljujemo z vožnjo proti domu.

Razmere in zahtevnost: do Kališča mestoma trdo in ledeno, spodaj ponekod še kopno. Od tam naprej smo sledili fini gazi vse do vrha. Stopinje so dobre urejene. Vršni del je zahteven, mestoma strm in izpostavljen. V teh toplih dnevih kar hitro pride do ojuženega snega.

Hvala vsem štirim za dobro družbo in smešne scene :)