PrimožGrahelj's blog: Nič kaj zimski Grintovec (2558m)

Vesel sem bil, ko sem se po kar dolgem času dogovoril za turo z Boštjanom.
V nedeljo ne prav zgodaj zjutraj sem se odpravil do Kamniške Bistrice, kjer sva se dobila z Boštjanom in skupaj nadaljevala po zasneženi in mestoma ledeni, a za silo prevozni cesti do spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrsko sedlo. Po malici sva nadaljevala po lepo zasneženi poti. Pot ves čas vijuga sem ter tja. Podlaga je trda, a drsi nama ne. Kaj kmalu doseževa sonce, postane toplo. Po kratki pavzi nadaljujeva in se kar hitro vzpenjava, medtem pa si imava veliko za povedati. Višje prideva na odprto, sprva nadaljujeva po letni poti, višje pa greva kar naravnost navzgor, kjer so že narejene stopinje. Sonce močno greje, midva pa kmalu doseževa Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu, kjer narediva pavzo. Skoraj do sedla je ves čas sneg, tu ga pa zmanjka. Ko si odpočijeva nadaljujeva proti vrhu. Boštjan predlaga, da greva čez Dolge stene, saj je videti večinoma kopno. Seveda se strinjam, zato pri razcepu zavijeva desno proti Skuti, a le do Malih vratc, kjer kreneva levo po slabi stezici. Večinoma je kopno. Povzpneva se na greben, kateremu slediva kar nekaj časa. Pot je razgledna, dan pa čudovit. Ko se bližava vršni gmoti Grintovca opaziva, da naju pod grebenom čaka tudi nekaj snega, pa nič zato, saj naj bi bila zdaj zima. Ker on to pot pozna gre naprej in izbira dobre prehode. Mestoma preplezava kako mesto I-II. Vijugava sem ter tja, da se izogneva trdemu snegu v senci. Že precej visoko, približno 50 m pod grebenom se opremiva z derezami in cepinom, saj je do vrha sneg. Hodiva ob grebenu, višje pa kar po njemu. Zadnji vzpon do markirane poti čez streho je strm (do 55 stopinj), sneg pa je kar neugoden, saj cepin ni prijel. Z nogama sva močno udarjala in delala stope. Hitro doseževa vrh Grintovca (2558 m), kjer naju pričaka fenomenalen razgled! Nad osrednjo Slovenijo gosta megla, gore pa so gledale izven te megle. Po slikanju si malo odpočijeva in se okrepčava. Malo poklepetamo z ljudmi na vrhu, ki pa jih ni tako veliko, kot bi morda pričakoval za tak dan. Pospraviva stvari v nahrbtnik in začneva sestopati po strehi. Prvih 150 višinskih metrov potrebujeva opremo, nato pa postane večinoma kopno in nadaljujeva brez zimske opreme. Paziva na ledene dele poti. Po krajšem fotoshootingu nadaljujeva s sestopom. Kmalu zagledava kočo. Do nje se izmenjavata zasnežena in kopna pot, večjih težav ni. Tu srečava večjo skupino Hrvatov, ki so tudi prišli uživati v naše lepe gore. Na sedlu narediva kratko pavzo, si nadeneva opremo in začneva sestopati proti dolini, zgornji del kar po flanki (približno 35 stopinj), nižje pa spet po poti. Pri klopci pospraviva opremo in nadaljujeva do izhodišča. Mestoma malo pot drsi, zato previdno. Sledila je le še vožnja domov.

Zahtevnost in razmere: do sedla sneg, nato malo mešano. Dolge stene kopne, vršni del JV grebena pa zasnežen. Zgornji del strehe zasnežen, nižje pa malo mešano, a večinoma kopno. Do sedla podobno.
Prehod čez JV greben je lep, a zahteven. Pozor na ledene površine!

Hvala Boštjan za turo in za vse, kar si me naučil na tej turi :)