PrimožGrahelj's blog: Vrh nad Škrbino (2054 m)

Že med torkovim vzponom na Storžič smo se dogovarjali za četrtek. Odločili smo se za tolminske konce. V četrtek zjutraj smo se trije podali po ozki in vselej zanimivi cesti do Tolminskih Raven. Po zajtrku smo se podali na pot. Zavijemo proti markirani grapi, ki pelje proti Škrbini. Spodnji del grape je večinoma kopen, zgoraj pa je sneg, ki se mestoma nekoliko predira. V grapi je prijetno hladno, pa še veter malce pihlja. Smo že blizu vrha grape, kjer zavijemo levo in se naprej vzpenjamo. Naredimo kratko pavzo. Pri razcepu zavijemo desno. Sneg je tu še vedno dober, saj se nam ne udira dosti. Po 20 minutah smo pri naslednjem razpotju, kjer nadaljujemo proti Škrbini. Gozd se reči, kar pomeni, da pridemo na sonce, kjer je prijetno toplo. Tudi naš cilj se nam prikaže pred nami. Sledimo stopinjam predhodnika. Kar nekaj časa se vzpenjamo po tej dolini, nato pa na primernem mestu zavijemo desno in se dvigamo proti Škrbinski plošči. Pri enem od balvanov naredimo pavzo in si malo odpočijemo. V tem času zagledamo psičko, ki leti proti nam, za njim pa dva človeka. Mislili smo, da je psička njuna, pa ni bilo tako (to smo videli kasneje). Dvigujemo se proti plošči, nato pa krenemo desno in v rahlem spustu dosežemo plazovino, ki je trda. Ker nas čaka težji del vzpona si nadenemo zimsko opremo. Prečimo spodnji del plošče, nato pa zavijemo levo v manjšo grapo, ki pelje po desnem robu plošče gledano navzgor. Sneg je fin, saj se predira ravno toliko, da gre sprednja polovica čevlja v sneg, zato zelo uživamo. Naklonina je okoli 40 stopinj, morda kje celo nekaj več. Psička nam ves čas sledi, v strmem delu pa tudi njej drsi zato jo "preženemo" na ono stran, kjer je bolj položno. Na vrhu tega dela nas že čaka. Pridemo na sončno stran, sneg je nekoliko mehkejši, a vseeno brez težav nadaljujemo levo po strmem pobočju navzgor. Kar nekaj časa se vzpenjamo po njem, ves čas opazujemo psa, kako uživa v mehkejšem snegu in se podi sem ter tja. Naredimo še kratko pavzo, nato pa se vzpenjamo proti vrhu, ki ni več tako daleč. Malo po 11. uri stojimo na vrhu in uživamo v fantastičnem razgledu. Sledi dolga pavza za slikanje, sončenje, hrano in predvsem uživanje. Kakšen dan! :) pa še psička nam je polepšala ta vzpon. Dolgo smo na vrhu, čeprav malo pihlja. Po uri in pol začnemo s sestopom, sneg je precej južen. Brez večjih težav gremo, le vsake toliko se globoko pogreznemo. Snežne razmere omogočajo, da gremo vse strme dele kar naravnost navzdol, edini problem so cokle, ki se nam delajo. Medtem pa psička kot nora skače gor in dol in lovi kepe, ki se valijo. Kako uživa! Spodaj izberemo različne smeri, pod ploščo pa se srečamo in damo dol opremo. Še malo se spustimo do balvanov, kjer imamo zimsko plažo. Vmes izgubimo psa, pa se potem spet vrne. Kako nam prija počitek. Naposled se le odpravimo naprej po jutranji sledi. Odločimo se, da ne bomo šli po isti poti v dolino, zato krenemo proti planini Spodnji Kal, po pol urnem prečenju pa zavijemo levo in nadaljujemo proti izhodišču. Preden pridemo do vasi, srečamo nič kaj veselega lastnika psičke, ki je skoraj ves dan hodila z nami. Samo upam lahko, da ne bo preveč kaznovana za ta pobeg. Na izhodišču še zadnjič pomalicamo nato pa se odpeljemo proti domu.

Razmere in težavnost: zelo zahtevna snežna tura. Do vrha smo imeli večinoma dobre razmere, nazaj grede pa precej ojužen sneg.

Hvala obema še za drugo lepo turo v tem tednu :)