PrimožGrahelj's blog: Osamljeni brezpotni lepotci med Travnikovo dolino, 7 Jezeri in Komno

Lep konec tedna je spet vabil v hribe. Izbrala sva brezpotne, a izredno lepe kraje med Trento, 7 Jezeri in Komno. V soboto se zapeljeva do Vrsnika (Pod Zjabci), kjer se podava po gozdni (slabo) markirani poti proti pl. Za Skalo. Ko zagledava streho, greva kar naravnost proti planini. Ne priporočam, visoke trave in koprive. Bolje se je še malo povzpeti in po markirani poti do planine. Po kratki pavzi nadaljujeva po melišču in travah do skoka, kjer nam pomaga jeklenica. Višje sva spet v travah, kjer slediva ozki potki, ki se mestoma izgublja, višje nam pomaga kak možic. Drživa se desne strani. Ko zagledava Travnik in celotno pravljično Travniško dolino, zavijeva desno proti melišču. Svet je poln lukenj, žlebov in drugih kraških oblik. Tam si nadeneva čelado ter hodiva in mestoma plezava po skalah, grušču in travah. Sprva v desno, nato pa po polici v levo do sedla Mala Vrata, kjer zavijeva levo proti Vršacu (2236m). Sprva po travah in skalah do škrbine, kjer morava preplezati 2 pragova (I-II, izpostavljeno), vrh doseževa po šodru. Malo se razgledujeva, nato pa kar hitro sestopiva po isti poti do sedla, od tam pa po grebenu na Čelo (2228m). Greben od daleč zgleda zelo oster in izpostavljen, vendar ni tako hudo (I-II, izpostavljeno). Težjim mestom se lahko umakne v desno. Na vrhu malicava in uživava v lepem dnevu. Potem pa se odpraviva proti jugu na vrh z zanimivim imenom Glava za Bajto (2131m). Vrneva se nekaj minut na sedlo pod vrhom, tam pa nadaljujeva po skalah in grušču. Hodiva po sistemu večih gruščnatih kotanj, ki prehajajo ena v drugo. Vmes prečkava položno snežišče, težav ni. Na koncu kotanj pridemo v trave in iščemo najboljše prehode do markirane poti, kjer zavijeva levo in hitro doseževa Velika Vrata. Pri konfinu, ki je nekdaj delil SHS in Italijo in kjer poteka meja med Jadranskim in Črnomorskim razvodjem zavijeva po skalah do prostranih kraških podov, ki so naravnost fascinantni. Kot na luni je. Previdno, tak svet je lahko zelo nevaren. Kratek spust nato pa prečenje pod vrh Škrila (1947m), na katerega splezava po in ob žlebu (I-II, izpostavljeno), do vrha naju loči še nekaj skal. Skozi gruščnat žleb sestopiva na sedlo in se po strmih travah povzpneva na zadnji vrh, to je Kal (2001m), kjer spet malo počivava in uživava. Medtem se gore zavijajo v oblake. Zahodno od vrha poiščeva dobre prehode in malo poplezava navzdol do travnato- gruščnega terena v bližini Malih Vrat (smer kažejo tudi možici; pozor: če prehodov ne zadaneš, se znajdeš nad robom stene!). Na Vratih zavijeva desno in se spustiva po slabo vidni poti proti travnati dolini, kjer so včasih peljali ovce iz Trente na Komno. Nekaj je možicev, pot je ozka, a se ji da slediti. Kakšna samota je v teh krajih. Na višini prb. 1675m se pridruživa markirani poti in zavijeva levo. Mimo dveh razpotij prispeva do bližine pl. Za Skalo, kjer sva sklenila krog. Sledila je še ena kar dolga ura sestopa po gozdni poti do izhodišča. Na poti proti domu se ustaviva ob Soči, kjer se kar dobro ohladiva. Nato pa nazaj v Idrijo.

Težavnost in razmere: zelo zahtevno brezpotje z mesti I-II stopnje, mestoma je teren izpostavljen. V pomoč so nam tudi možici, ki pa jih ni ravno veliko, marsikje pa jih tudi ni. Priporočam dober opis poti (midva sva ga imela iz knjige Brezpotja), kajti hitro lahko kam zaidemo. Pozor na zelo nevaren kraški svet! Drugače pa je to prava visokogorska avantura, ki postreže tudi z nekaj "pristnega" iskanja prehodov. Svet je tu izjemno zanimiv, turo močno priporočam, seveda, če ji je človek kos.

Hvala Gašperju za družbo na tej turi :)