PrimožGrahelj's blog: Ledinski vrh (2108m) in Storžek (2110m)

Ta vikend sem šel na obisk k botri. Ker imava oba rada hribe, sva se v soboto odločila, da greva na turo. Zapeljeva se do parkirišča v Ravenski Kočni, kjer sva štartala. Nekaj časa greva po cesti, nato pa od spodnje postaje žičnice naprej po poti. Hitro prideva iz gozda. Med rušjem se vzpenjava nekaj časa, na razcepu zavijeva levo proti Koči na Ledinah. Po šodru se spustiva na krajše neproblematično snežišče pred vstopom v zahtevno pot (Slovenska pot). V pomoč so nam klini in jeklenice, pot pa ni pretirano težavna. Vije se levo- desno po skalah. Po 20 minutah sva ven iz tega dela. Po kratki pavzi nadaljujeva po poti do koče, kjer je kar nekaj ljudi. Malo si oddahneva, nato pa nadaljujeva naprej v smeri Jezerskega sedla. Pot pelje mimo zavetišča GRS, na desni strani pa opazujeva ledenik pod Skuto. Čez kratek zahteven del sva hitro spet v lažjem svetu. V zmernem vzponu se vzpenjava ob visokogorskih travnikih, ki so čudoviti. Kmalu sva na Jezerskem sedlu, zavijeva levo in v 15 minut doseževa Ledinski vrh (2108m). Razgled je lep. Na vrhu srečava kar nekaj ljudi. Po pavzi in malici se dogovoriva, da bo Damjana nabrala nekaj rož za čaj, jaz pa skočim še na Storžek. V hitrem tempu dosežem Savinjsko sedlo. Preberem si opis poti, v katerem piše, da moram zaviti levo, jaz pa sem namesto levo prebral desno in seveda sem malo zgrešil. Iskal sem jeklenice, ki pa jih ni bilo. Dvignem se nazaj na sedlo in ravno, ko sem hotel še enkrat prebrati opis zaslišim glas, da v dosedanji smeri ne pridem nikamor. Spustim se do teh ljudi in ugotovim, da sta to bila dva reševalca GRS in eden v policijski obleki. Malo sem jih povprašal o poti na Storžek, in so mi povedali, kje sem zgrešil. Seveda, saj sem narobe prebral. Malo sem še pogovoril z njimi, nato pa sem se pognal proti steni, kjer zagledam jeklenice in nadaljujem proti vrhu. Opozoril bi, da so jeklenice zelo ohlapne, nekaj klinov pa je izpuljenih in tista jeklenica tam visi po svoje. Previdno! V 10 minutah sem na vrhu. Na sosednjem vrhu zagledam križ, ampak pot do njega je bila zelo zahtevna, zato nisem šel. Zdelo se mi je čudno, saj so markacije vodile na levi vrh, križ pa je bil na desnem. Previdno sestopim po poti do sedla, od tam pa se odpravim v lov za Damjano, ki je med tem pridno nabrala nekaj rož in tudi precej je že prehodila. Tempo je bil močan, hotel sem pridobiti izgubljeni čas, ki je nastal pri iskanju poti. Kmalu sem pri koči na Ledinah, tik pred njo zavijem desno in sestopam po lovski poti, ki ni nič kaj prijetna. Precej nizko dohitim mojo današnjo družbo, skupaj nadaljujeva do avta. Sledi kratek postanek ob Planšarskem jezeru in na Jezerskem, v Kokri pa se malo namočiva. Bilo je super. Nato pa vožnja nazaj.

Še enkrat bi se rad zahvalil Damjani za lepo turo in nasploh za lep vikend :)