PrimožGrahelj's blog: Gran Paradiso (4061m), moj prvi štiritisočak

Zelo sem si želel iti na to turo. Malo me je sicer skrbelo glede višine, a sem se odločil, da bom šel.

Priprave so se začele že par dni prej z zbiranjem manjkajoče opreme in pitjem velike količine pijače.

Končno sem le dočakal sobotno jutro, ko se nas je 9 z kombijem odpravilo lepemu vikendu naproti. Čakala nas je dobrih 700 km dolga vožnja iz Ljubljane do izhodišča. Vmes smo seveda naredili več postankov. Zadnji del vožnje je bil precej zanimiv: nad cesto smo gledali vinograde, zadaj pa so se bleščale zasnežene gore. Nad dolino Valsavarenche smo opazovali slapove, ki so tekli čez stene, spodaj pa so ležala še velika snežišča. Res čudovita pokrajina. Na naše izhodišče, v vasico Pont (1960m) smo prispeli ob 15:00. Vzeli smo vso kramo in se odpravili. 6 je bilo smučarjev, 3 smo bili pa pešaki. Smučarji so lahko kar takoj nadeli smuči in sledili trasi, mi pa smo šli peš. Kaj hitro smo si nadeli krplje, kajti sneg je bil močno odjužen in se je kar precej prediralo. Nekaj časa gre pot po dolini, nato pa smo zavili levo v breg. Smučine so bile že narejene, težav ni bilo. Tudi z krpljami nam je šlo fino. Šli smo počasi, večkrat smo se ustavili in pili. Vse to z razlogom. Krpljanje z takim razgledom je res nekaj posebnega. Po 2 urah in pol smo prispeli do koče Vittorio Emanuele II na višini 2732m, ki je bila cilj prvega dne. Ljudi je bilo ogromno. Kar nisem mogel verjeti, kaj vse sem tu opazil, bil sem zelo pozitivno presenečen. Omenil bom le 3 stvari, ki so me najbolj fascinirale, če vzamemo na znanje, da je to visokogorska koča:

urejenost koče in wc-jev
večerja (predjed juha/pašta, glavna jed - zelo dobra in še sladica - tudi puding so imeli)
odlična voda iz pipe (topla ali hladna) in ta voda je bila zastonj

Tudi osebje je bilo zelo prijazno, cene pa tudi ne pretirane. Res se ni bilo za pritoževati. Imeli smo tudi sobo za vso opremo in še gajbice, kamor smo dali palice, cepine in podobno. Medtem smo zunaj opazovali sončni zahod, gore so začele lepo žareti. Sledila je večerja, okoli 21:30 pa smo šli v sobo in se odpravili k počitku.

Ekipa, manjka fotograf Boris

Vinogradi

Polno gradov

Izhodišče; foto: Boris

Krpljarji; foto: Peter

Smučarji

foto: Boris

Blizu koče

Rifugio Vittorio Emanuele II

Lepo napisano; foto: Miran

Večerja; foto: Boris

Sonce zahaja

Zbudil sem se že pred 5:00 zjutraj. Počasi so se zbujali tudi drugi in se pripravljali na zajtrk. Po njem smo zbrali na kup svojo opremo in pripravili nahrbtnike. Ob 7:00 je sledil odhod. Zunaj se je že delal lep dan, je pa bilo hladno. Skupaj smo se odpravili po pobočju navzgor. Šel sem počasi, veliko sem imel pavz za pitje. Smučarji seveda s smučmi, mi pa kar z derezami, izpod katerih je lepo škripalo. Toda kmalu se je začelo predirati in dereze smo zamenjali s krpljami. Ves čas smo sledili lepi gazi po pobočju navzgor. Oblikovalo se je več skupinic, odvisno od tega, kako hitro smo se vzpenjali. Že precej nad 3000m sem prvič zagledal Mont Blanc, ki se je bohotil v vsej veličini. Kakšen ambient. Takoj sem pomislil, da ga bom moral osvojiti. Ves ta čas smo hodili po senci. Zadnji vzpon do sonca je bil dolg in mrzel. Ko sem začutil žarke na sebi se je razpoloženje v trenutku spremenilo. Kmalu smo prišli do ledenika, ki ga naša pot obide. Tu, na višini prb. 3700m sem prvič "začutil višino". Utrip se je nenadoma povečal. Kratke pavze niso pomagale, zato sem se kmalu ustavil za dalj časa, nekaj sem pojedel in popil. Če bi tu nadaljeval brez pavze in lovil ostale, verjetno ne bi prišel do vrha. Ko malicam me dohiti Boris. Po 20 minutah sva skupaj brez težav nadaljevala vzpon. Od tu se prvič vidi vrh s kipcem, kjer je bilo ogromno ljudi. Kmalu sva prispela do škrbine pod vrhom, kjer je bilo kot na sejmu turno-smučarske opreme. Dolgo smo čakali za sam vzpon na vrh. Razlog za čakanje je bil detajl tik pod vrhom, ki je bil zelo zahteven in preko katerega so se ljudje varovali. Mnogo ljudi se je tudi obrnilo. Boris je poskrbel za nas, da smo prišli varno čez ta del na vrh Gran Paradisa (4061m). Težko opišem, kaj vse se je dogajalo v meni, ko sem stal na vrhu in gledal ta nebeški razgled na vse strani. Res izjemno :). Toliko štiritisočakov na kupu - od Mont Blanca, Matterhorna in Monte Rose vse naprej in nazaj. Obvezno slikanje in razgledovanje, nato pa kar hitro nazaj proti škrbini. Čez najtežji del smo se tudi v sestopu varovali. Na škrbini smo se spet ločili - smučarji posebej, krpljarji pa tudi skupaj. Toda prav dolgo nisem zdržal v krpljah. Nisem vedel, da je navzdol tako zoprno s krpljami, zato sem si jih snel in si nadel gamaše. Šel sem sam naprej, večinoma kar naravnost navzdol, bilo je zelo uživaško. Po slabi uri sem prispel do koče. Za mano pa so prišli še krpljarji. Še malo smo posedeli in uživali pri koči, potem pa smo začeli sestopati. Tisti s krpljami smo potrebovali dobro uro do izhodišča, smučarji pa manj. Po malici smo začeli pakirati kombi in se pripravljati na dolgo vožnjo domov. Vmes smo naredili več pavz. V Ljubljano smo prispeli v ponedeljek ob 2:00 ponoči.

Razmere in težavnost: do koče sneg odjužen, naslednji dan sprva fin za dereze, višje pa spet bolj odjužen (krplje skoraj nujne!, če nisi smučar). Nižje pa spet močna odjuga. Razmere za smučanje so bile dobre, vsaj tako so ocenili smučarji. Razen zadnjih metrov vzpon ni pretirano zahteven, je pa lahko problem višina, zato je pametno izbrati primeren tempo in piti dovolj tekočine. Če nastopijo med vzponom težave (kot pri meni) je najbolje narediti pavzo. Tik pod vrhom priporočam varovanje.

Še enkrat bi se rad zahvalil društvu Strmina za organizacijo ture in vsem udeležencem za lep vikend. Hvala pa tudi za vse koristne nasvete in slike. V veselje mi je bilo biti del te zgodbe :)