PrimožGrahelj's blog: Kotova špica - V Koncu špica - Vevnica: manj znane gore med Jalovcem in Mangartom

V četrtek se je ponudila priložnost za turo. Izbrala sva osamljene konce nad Loško Koritnico. Štart iz Idrije ob 4:00. Peljala sva se vse do zapornice v Loški Koritnici. Po malici sva se odpravila po cesti proti zatrepu doline. Skozi prijeten gozd sva se povzpela do korita z vodo, malo naprej pa sva prišla med kar visoke trave, kjer je lovska koča. Tu sva zagledala, kaj naju še čaka. Na drugi strani pa sva občudovala Kaninske gore. Skozi gozd sva kmalu prispela do struge, po kateri sva hodila kar nekaj časa (pot pelje nekoliko levo - zaraščeno). Po pol ure tudi markacije zavijejo čez strugo na desno stran, kjer se pot cik-cak vzpenja. Kmalu sva na razcepu, kjer zavijeva desno v smeri Kotovega sedla (levo Mangrt). Sprva pelje pot po lepi polici, nato pa zavije levo strmo navzgor. Tu se opremiva. Pot postane skalnata, spremljajo naju tudi varovala. Na nekaj mestih je jeklenica strgana, a se da normalno mimo. Po 10 minutah sva že ven iz strmega sveta. Nadaljujeva po poti proti sedlu, ki je precej šodrasta. Vmes občudujeva skalni rogelj, ki je še bolj špičast kot Matterhorn, res, neverjetno kakšna špica. Pod sedlom naju prvič ulovi sonce. Nekaj čez 9:00 prispeva do Kotovega sedla, kjer si malo odpočijeva in opazujeva gore naokoli. Izstopa seveda Jalovec. Po pavzi nadaljujeva levo proti Kotovi špici. Med razmetanimi balvani prideva pod skalno zaporo. Nadaljujeva levo po ozki polički (izpostavljeno). Pred nama sta bili dve gladki plošči. V obeh primerih sva nadaljevala nekoliko levo, ko pa je postal svet prestrm sva splezala desno proti vrhu druge plošče (I-II, izpostavljeno). Nato pa sva zavila levo in po ozkih policah prečila v zahodno steno (zelo izpostavljeno, krušljivo, šodr na skalah). Pred grapo sva zavila desno navzgor proti vrhu (II). Preden prispeva na vrh imava opravka še z nekaj travami. Ko izstopiš na vršno ploščad, dosežeš vrh Kotove špice (2376m) desno v 1 minuti. Odpre se ti izreden pogled na Jalovec. Po pavzi sva nadaljevala po grebenu. Med balvani sva se pričela spuščati. Ko prideš do roba, se spustiš levo do ozke poličke, ki vodoravno preči steno.V škrbini se znajdeva pod 10m skokom (čez katerega se v obratni smeri ture spustiš po vrvi), a za plezanje navzgor je zelo zahteven (vsaj IV, slabi oprimki). Morala sva poiskati drug prehod. Ponudi se ti desno iz škrbine po šodru, nato pa po svoje levo strmo navzgor (II, šodr, krušljivo, izpostvaljeno) do vrha stolpa. Kmalu zatem sledi še eno zahtevno mesto: vzpon proti vršni glavi. Plezava naravnost navzgor (II-III), kmalu za tem pa sva v lažjem svetu. Hitro sva na V Koncu špici (2350m). Še vedno uživava v gorskem raju med samimi visokimi vršaci. Po pavzi začneva sestopati. Vmes občudujeva kozoroge. Sestop po ploščah je kar zoprn (I-II, grušč). Prečiva krajše snežišče in se vzpneva še na vrh Vevnice (2342m). Opazujeva greben Strug-Ponce, ki sva ga enkrat že prehodila. Odločiva se, da kar hitro sestopiva. Pot do vrha Via della Vite je šodrasta, prečiti je bilo potrebno tudi 1 manjše snežišče (je šlo brez opreme). Nadaljujeva ob jeklenicah vse do Trbiškrega bivaka (bivak Tarvisio). Bivak je zelo lepo urejen. Po nekoliko daljši pavzi začneva sestopati proti Koritnici. Sprva je še precej grušča, nato pa je vse bolje. Mimo razcepa za Mangrt sva kar hitro v strugi. Ker sva se hotela izogniti visokim travam, sva kar nadaljevala po strugi. Tu je sonce pripekalo do konca. Nižje sva prišla nazaj na markirano pot po kateri sva sestopila do izhodišča. Po kratki osvežitvi v Koritnici (voda je imela okoli 10 stopinj!) sva se odpravila domov.

Težavnost: tura se šteje za alpinistični vzpon (I-II, ponekod II-III; cca.200m). Tura je zahtevna predvsem zaradi velike krušljivosti terena in obilice šodra. Nekaj odsekov je zelo izpostavljenih, ni za vrtoglave!! Vrv je priporočljiva za manj vajene takega terena. V obratni smeri pa je vrv obvezna (abzajli).

Hvala Gašperju za super turo in lep dan :)