PrimožGrahelj's blog: Maraton Franja BTC City (156km)

Želja za Maraton Franja je bila letos velika. Tudi treniral sem še kar dobro, zato ni bilo dvoma, da bom šel. Nato pa so se sredi maja začele težave (2x bolezen, modrostni zobje - pomankanje treninga) in imel sem nekaj dvomov, a sem bil odločen da grem. In prav sem se odločil.

14.6. smo se zjutraj ob 5:10 dobili pred Kolektorjem. Kmalu je prišel avtobus in odpeljali smo se v BTC. Po prevzemu paketa so se začele priprave na maraton. Sledilo je še slikanje "Kolektorcev" nato pa odhod na štart. Z Gašperjem sva šla v prvo baterijo (do 35 let). Točno ob 8:00 je počilo iz pištole in začelo se je. Fin občutek, ki pa je trajal malo časa. Po 3km, še globoko znotraj Ljubljane mi je počila zračnica!! Kar nisem mogel verjeti. Imel sem veliko srečo, da je Gašper ostal z mano in ni šel naprej. Brez njega bi bilo dosti huje, če bi sploh prišel do cilja - ostal bi sam. Pomagal mi je, da sva hitro dala dol počeno zračnico, na mojo srečo pa je hitro prišla tudi servisna služba in nama pomagala. Po 10 minutah sva nadaljevala. Ulovila sva najstarejšo baterijo (55 let in več) Prvih 10km je bilo hudih. Psiha ni bila na pravem mestu, misli o tem, da ne bom prišel do konca so bile kar glasne. Tudi tempo je bil kar hud. Toda trdno sem bil odločen, tako, da sem premagal to "moralno krizo" in nadaljeval pot. Dobro sva sledila specijalkam. Do Vrhnike je šlo hitro, nato pa se je upočasnilo, saj je prišel Vrhniški klanec. Tu sva prehitela kar nekaj kolesarjev, ki kar niso mogli verjeti, da sva se z gorskim kolesom odpravila na maraton. "Dobra sta" so govorili :). Do Loga pri Godoviču gre cesta večinoma rahlo navzgor. Nekaj časa sva kolesarila sama, zatem sva ulovila kakšnega posameznika, ki je odpadel iz skupine. Spust do Idrije je fin, a lahko tudi nevaren. Hitrosti so šle kar dobro čez 50km/h. Do Idrije se je umirilo. Zelo lepo se je peljati skozi domač kraj, bilo je kar nekaj navijačev. Pri Kolektorju pa sva se ustavila in se okrepčala na prvi okrepčevalnici. Tu naju je pričakala tudi družina in še nekaj prijateljev. Po 10 minutah sva nadaljevala skozi Spodnjo Idrijo in nato naprej proti Želinu. Ulovila sva nekaj kolesarjev in skupaj smo šli naprej. Nato pa en zelo čuden dogodek: na Pirhovem klancu je ob strani ceste ležala mrtva krava.
http://www.rtvslo.si/sport/rekreacija/maratonce-presenetila-krava-ki-je-lezala-sredi-ceste/367580

Kar nisem mogel verjeti. Naslednjih slabih 5km do Cerknega je bilo kar hudih (kot vedno!!). Nato pa seveda vzpon na Kladje, ki je dolg 7km. Začetni vzpon do prve serpentine je najbolj strm (10%), nato pa je manj. Na odcepu za Planino me razveseli Maja :), ki navija za nas. Kljub ne preveč veliki temperaturi so nam pripravli škrofilnice in nas malo pohladili. Prehitela sva kar nekaj kolesarjev s specijalkami. Do vrha Kladij sva potrebovala 35 minut iz Cerknega. Tam srečava Nino in Jana, ki nama pomagata pri tem in onem. Ko si malo odpočijeva nadaljujeva s spustom proti Trebiji. Po začetnih serpentinah se cesta uravna in lepo se spuščamo naprej. Na začetku Poljanske doline sva imela nekaj pomoči v skupini, nato pa so ušli. Na srečo sva kasneje spet našla primerno skupino, s katero sva šla do Škofje Loke, kjer sva se spet ustavila na okrepčevalnici. Vmes je bilo tudi nekaj zoprnega vetra. Zadnje kilometre je bilo tudi precej toplo. Spet sva se ustavila za cca. 10 minut za okrepčilo. Nato pa zadnjih, dolgih in kar napornih dobrih 35km do BTC-ja. Prevladuje ravnina z zoprnimi klančki, ki jih na mišicah občutiš takoj. Po nekaj kilotetrih sva ulovila dva kolesarja, ki sta držala odličen tempo. Tema dvema sva sledila do zadnje okrepčevalnice, nato pa sva midva nadaljevala brez pavze do cilja. Na srečo je Gašper držal tempo, jaz sem bil že preveč utrujen. Kar nekaj zadnjih km smo se vozili po Ljubljani, začelo pa je tudi rahlo deževati. Ves čas od Škofje Loke nama je sledil starejši gospod. Okoli 14:15 sva prečkala ciljno črto. Tam naju čakajo družina in prijatelji. Po nekaj jedače in pijače se počasi odpeljemo proti Idriji.

Dosegel sem čas 5:32:09.1. Želja je bila sicer pod 5:30:00, ampak glede na vse, kar se je dogajalo, sem zadovoljen. Se pa moram zavhaliti Gašperju, ker me je počakal, ko mi je počila zračnica. Brez njega bi ga nasankal. Zahvala tudi vsem, ki so kakor koli pomagali na maratonu, seveda tudi navijačem na celotni trasi.