Že nekaj časa smo imeli v mislih mogočni stožec nad Krnico. Pa se nam je le poklopilo vse, tako da smo šli. V četrtek se zgodaj zjutraj odpeljemo do Velike Pišnice (Hotel Erika), kjer smo parkirali in pozajtrkovali. Pri -8 stopinjah smo se kar hitro pripravili za odhod. Zavili smo levo in hodili po cesti proti Krnici. Po dobrih 20 minutah smo pri razcepu za Kačji graben. Tu izgleda obetavno, saj zagledamo stopinje. Po slačenju se odpravimo navzgor. A že po 20m se stopinje nehajo!!!! Kaj hočemo, očitno si bomo gazili sami. In smo si. Sprva ne prestrma pot nas kmalu pripelje na odprto pobočje z lepim pogledom na gore nad Vršičem. Še 10 minut in že smo v grapi in opazujemo prvi bolj strm del vzpona. Ob nekaj varovalih, ki so večinoma iz snega se strmo vzpenjamo levo-desno. Preidemo v pas ruševja. Večinoma je pot pod snegom, ki je mehak in se predira. Kmalu pridemo do nekoliko bolj izpostavljene prečke, nad katero nas čaka prvi strm skalnati skok. Največja težava je v tem, da smo se močno udirali v sneg. Še sledimo strmi in nekoliko zoprni poti vse do gozda, kjer se pot nekoliko položi. Brez večjih težav nadaljujemo po poti, ki se spet malo strmeje vzpne. Že od daleč vidimo prehod čez drugi strm del nad Kačjim grabnom. Zavijemo levo in iščemo prehod. Levo okoli ovinka najdemo prehod, pričaka pa nas tudi gazenje do pasu. V iskanju stopa se zaletim v klin, višje gre lažje. Čez kratek del nam pomaga jeklenica, nad njo pa se ustavimo in malo počivamo. Nadaljujemo med rušjem, kar ni prav uživaško. Zagledamo Špik in pot pod njega. Tudi tu se sneg še precej predira, na nekaj mestih pa je fino trd. Z naraščajočo višino so tudi razgledi vse imenitnejši. Odločimo se, da bomo počivali na soncu, zato nadaljujemo po flanki navzgor. Počitek na toplem soncu nam prija. Nadenemo si cepin in dereze. Nadaljujemo proti steni Špika, nato pa desno prečno navzgor. Sneg se še vedno udira za več kot en čevelj. Nadaljujemo pod vršno glavo, kjer postane sneg bolj trd, strmina pa tudi nekoliko večja. Po kratki pavzi nadaljujemo proti vrhu. Sneg kar naenkrat postane moker, precej se tudi predira. Za vzpon to ni ravno super, smo pa bolj uživali v spustu naravnost navzdol. Hitro smo na vrhu strmine in v nekaj korakih tudi na vrhu Špika. Zaradi "neprijaznega" snega smo bili na poti do vrha kar dobrih 6 ur!! Nič hudega, trud se je poplačal z izjemno panoramo na vse strani. Čas za dušo. Po dobri uri uživanja na vrhu sestopimo z vrha. Zaradi mehkega vršnega pobočja težav ni. Nižje hodimo po stopinjah. Izven stopinj se udiramo kot nori, do pasu. Kmalu smo spet med rušjem. Kljub udiranju gre precej lažje kot navzgor, tako da hitro nadaljujemo. Kratka pavza, nato pa zgornji strm del, ki se začne z jeklenico, levo v gozd in po njem do spodnjega strmega dela. Zahtevnejši prehodi nam ne predstavljajo težav. Kmalu smo že v senci. Še 15 minut in že smo stali na cesti proti Krnici. Čakalo nas je še nekaj ceste. Nekoliko utrujeni, a izjemno zadovoljni smo prispeli do avta. Sledila je vožnja domov.
Razmere: sneg se večino časa predira, vendar je kar dobro preobražen. Mi smo zgazili do vrha. Nižje je ponekod precej suh. Opremo smo uporabili od prečke pod steno Špika naprej. V vršnem delu je bil sneg precej odjužen. Nekaj je bilo tudi klož.
Drušna, hvala vam za prevoz, gazenje, smeh in izjemno doživetje :).
Ni komentarjev:
Objavite komentar