PrimožGrahelj's blog: Iz teme v sončni raj: Vrh Nad Škrbino (2054m)

Po sredini avanturi sva imela z Gašperjem za četrtek že od nekaj dni nazaj rezerviran domač avto. Po kar dolgem odločanju za turo sva izbrala lepe tolminske konce. Zjutraj sva se zapeljala do Tolmina, od tam pa nadaljevala po ozki, nevarni, vedno znova zanimivi cesti v Tolminske Ravne, kjer sva parkirala. Bilo je še kar temno, bila sva še pod nizko oblačnostjo. Hitro sva se odpravila na pot. Najprej sva nekaj časa prečila, nato pa zavila levo in se po zmerno strmi markirani grapi vzpenjala vse do prečne markirane poti. Sama grapa je bila zasnežena, sneg je bil ponekod trd, spet drugod bolj mehak. Narediva kratko pavzo. Od razpotja nadaljujeva proti pl. Kal, a le do naslednjega razpotja. V tem času prideva nad nizko oblačnost in pokaže se nama jasno nebo in čudovit pogled. Nadaljujeva po poti med Migovcem in Vrhom Nad Škrbino v podobni smeri, kot do sedaj. Občudujem Škrbinsko ploščo, ki res izstopa. Ta del poti je zoprn - za noben korak ne moraš biti gotov, ali se ti bo udrlo ali ne. Na sreča je Gašper hodil prvi, moje noge so bile tu spodaj kar težke. Preden zavijeva desno si še malo odpočijeva. Vzpneva se pod samo ploščo, se nekoliko spustiva in prečiva na desno stran plošče. Tu dava dereze na noge in cepin v roko. Odločiva se za vzpon po dokaj ozki grapi na skrajnem desnem robu Škrbinske plošče. Sneg je soliden, strmina ne prevelika (do 40 stopinj), kmalu sva na njenem vrhu. Spet prečiva proti desni, nato pa zavijeva levo v še eno grapo, ki pa je nekoliko položnejša. Spet malo počivava. V tem delu je sonce žgalo zelo močno, bilo je resnično toplo. Snega je bilo vedno manj, ponekod je bilo že kopno in sva malo nabrusila dereze. Na robu zagledava vršno pobočje, po kateri sva se vzpenjala vse do vrha, ki ga doseževa ob 11:20. Bila sva utrujena, a vesela in zadovljna. Vreme je bilo fantastično - nad dolinami nizka oblačnost, višje pa kristalno jasno z izjemnim razgledom. Na vrhu sva uživala celo uro. Sneg se je medtem povsem odjužil - dereze so že slabo prijele, toda težav ni bilo. Sestopala sva po isti poti, vse do vrha prve, najbolj strme grape, kjer sva nadaljevala kar navzdol po flanki, nato pa prečila v desno skozi pasove ruševja. Tu sva si snela zimsko opremo. Kmalu sva ulovila pot, po njej pa sestopila nazaj do razpotja, kjer sva naredila še zadnjo pavzo in uživala v poslednjih sončnih žarkih. Čez 10 minut sva že sestopala po grapi proti dolini, seveda že v pasu nizke oblačnosti. Sneg je bil nekoliko mehkejši, šlo je prav fino. Ko prispeva na dno grape sva v 15 minutah nazaj pri avtu. Sledila je vožnja v Idrijo.

Razmere: sneg je bil zdaj bolj zdaj manj mehak. Najbolj zoprn je bil del poti od razpotja pa do prve grape, saj se je tam sneg precej spreminjal. V obeh grapah je bil sneg ok, z derezami in cepinom je šlo brez težav. Tudi do vrha je bil sneg malo mehak, a ne preveč. Pri sestopu pa je bilo malo drugače - sneg je bil že zelo odjužen, dereze so slabše prijele, a je šlo brez težav.

Zelo lep dan, hvala Gašperju, ker je hodil kot prvi celotno pot :)