PrimožGrahelj's blog: Med snegom, ledom, soncem in meglo - Kanjavec (2569m)

Po sobotni turi nisem bil povsem prepričan, ali bom šel tudi v nedeljo. Pa sem se odločil, da bom šel in ni mi žal. Tako smo se v nedeljo odpravili proti planini Blato. Začeli smo hoditi skupaj z dnevom. Začetek je bil precej hladen, a smo se kar hitro ogreli. Kmalu smo med drevesi zagledali prve, oranžne sončne žarke. Bilo je zelo lepo. Še naprej smo sledili poti skozi gozd. Po slabi uri vzpona smo prišli do planine Krstenice, kjer se nam je odprl pogled na Spodnje Bohinjske gore in na vrhove, ki smo jih kasneje osvojili. Nadaljevali smo po že znani poti proti pl. Jezerce, kjer nas je pričakala prva pošiljka snega in ledu. Tu smo nadaljevali levo, po slabše vidni stezici. Kar nekaj časa smo se vzpenjali po tej poti. Vzpon na Mišeljski preval je bil mestoma precej strm, a nezahteven. Na sedlu nas je prvič napihalo, zato smo hitro nadaljevali. Ustavili smo se pri borovcih, kjer pa je vseeno precej pihalo. Hitro smo se malo okrepčali in nadaljevali po brezpotju pod Škednjovec. Hodili smo po precej kraškem svetu. Pred težjim delom poti smo pospravili palice in si nadeli čelado. Ker je bil prehod čez skale v desno in žleb, kjer poteka smer vzpona povsem poledenel, smo šli kar naravnost navzgor na vrh vzhodno od tega žleba. Prvih 10m je bilo težjih (II, izpostavljeno), nato pa smo po strmem skrotju in travah (I) nadaljevali proti vrhu tega pobočja. Upali smo, da bo iz tega hriba lep prehod na vrh žleba, kjer pripelje "normalna" pot. Ni bilo hujšega. 5m izpostavljenega plezanja II stopnje, ponekod je bilo nekoliko poledenelo. Brez težav smo stopili na vzhodni greben in po njem nadaljevali na vrh Škednjovca (2309m). Uživali smo v prekrasnih razgledih, ne pa toliko v pihanju hladnega vetra. Po pavzi smo se spustili po zahodnem grebenu (I, mestoma izpostavljeno). Pot smo nadaljevali na vrh Hribaric (2387m). Od tam smo se spustili, in se nato spet malce povzpeli. Na manjšem razpotju smo zavili desno proti sedlu Hribarice. Ta del poti je bil precej zasnežen in leden. Po nekaj minutah smo nadaljevali proti Kanjavcu. Na poti smo srečali uporabnico portala hribi.net z uporabniškim imenom mukica, s katero smo malo poklepetali. Povedala nam je, da je prehod proti dolini Za Kopico zasnežen in leden. Pot se je strmeje povzpela na greben, kjer smo zagledali gore v okolici Vršiča. Po krajšem strmem spustu smo kar hitro dosegli Kanjavec. Dobre pol ure pavze za okrepčitev in delanje fotografij, nato pa smo nadaljevali pot naprej po ali ob grebenu. Povzpeli smo se na zahodni vrh Kanjavca, od tam pa smo nadaljevali še na dva manj znana vrhova, Teme (2498m) in Poprovec (2495m). Iz vrha smo imeli lep pogled na Prehodavce in jezero pod Vršacem. Spustili smo se proti jugu, po brezpotju. Iskali smo najboljše prehode. Kaj hitro smo stali na markirani poti na Hribaricah. Sprva je bil plan še na Debeli vrh, a nas je preganjala ura, poleg tega pa nismo vedeli, ali je ledeno ali ne. Druga možnost je bila dolina Za Kopico ali čez Vogle, a je bil prehod pod Vršaki težaven. Zato smo se odločili za dolgo, a najbolj varno možnost. Spustili smo se proti Zelenem jezeru in nadaljevali po dolini Triglavskih jezer. Pri Ledvički smo prišli v meglo, začeli je biti hladno. Pot do koče pri Sedmerih jezerih je bila še kar dolga, blatna in polna luž. Pri koči smo se ustavili za 15 minut, da smo na hitro nekaj pojedli. Tukaj me je zelo zeblo, predvsem zaradi mokrih nogavic in gojzarjev. Hitro smo se pognali proti sedlu Štapce, ki smo ga kmalu dosegli. Zadnji del vzpona je bil zavarovan z klini in jeklenicami. Zavili smo desno. Spolzki poti smo sledili do pl. Ovčarije, od tam pa spet malo navzgor. Hitreje, kot sem si predstavljal smo zagledali pl. Dedno Polje, čez 20 minut smo bili že pri pl. Pri Jezeru. Samo še dobre pol ure spusta nam je ostalo do avta. Hitro smo se preoblekli v suhe obleke in se odpeljali nazaj v Idrijo.

Hvala vsem na turi, bilo je zelo lepo ;). Hvala tudi uporabnici hribi.net mukici za koristne informacije.