PrimožGrahelj's blog: Čez zanimiv JV greben Dolkove Špice in na prvo damo naših gora

Napoved za gorski svet je bila precej dobra, zato smo izkoristili dan in šli v lov na jesensko sonce. Tako smo se odpravili proti dolini Vrata, kjer smo parkirali in pomalicali. Začeli smo svojo pot skupaj z dnevom. Že kmalu na začetku poti pa zaslišimo zvoke nekaj metrov za nami. Bila je lisica, ki pa se nas sploh ni bala, nasprotno, vedno bližje je bila. Hitro sem se spolnil na govorice o steklih lisicah, ki se brez strahu bližajo. Zato je zadnji v vrsti zarjovel kot medved, da jo je lisica pobrisala. Pot se je hitro postavila pokonci. Nad gozdno mejo se nam je odprl lep pogled na gore na oni strani doline in na vstajajoče sonce. Sledili smo strmi poti vse do razcepa za Stenarska Vratca. Zavili smo desno in kmalu zagledali trop gamsov. Še nekaj minut pa smo zagledali bivak IV na Rušju, kjer smo zavili desno v smeri Škrlatice. Občudovali smo Stenar in Križ, ki sta se svetila v jutranjem soncu. Po 15 minutah smo prišli na travnat pomol, kjer smo se malo okrepčali. Po počitku smo skrenili z markirane poti levo navzgor po travah. Kmalu se začnejo skale, ki jih je višje vse več. Sledili smo možicem, ki so nas povedli v desno. V lažjem plezanju smo prečili pobočje. Možici so se nadaljevali desno, mi pa smo zavili navzgor v grapo, saj pobočje ni bilo pretežko. Sami smo si iskali prehode med skalnatimi skoki in grapami. Prehodi so bili tja do II. stopnje. Vse je šlo ok, dokler nisem v nogo dobil kamna. Kljub bolečinam v mišici sem nadaljeval pot, paziti sem moral predvsem na dolge raztežaje. Višje smo se spet združili z možici in po lažjem svetu nadaljevali na vrh Spodnje Dolkove Špice (2541m). Po kratki pavzi smo nadaljevali po grebenu. Prehod v škrbino je bilo najtežje mesto poti, kjer je bil potreben miren korak in velika zbranost. Po 15 minutah poplezavanja smo stopili na Dolkovo Špico (2591m), kjer smo naredili nekoliko daljši postanek. Le dvakrat se nam je pokazalo sonce in nekaj razgleda, drugače smo bili v megli. Po pavzi smo se spustili v Rdečo škrbino in nadaljevali po precej zoprnem terenu proti Zadnjemu Dolku. Na meliščih smo se združili z pot, ki pripelje od bivaka. Kratka pavza, nato pa bolj zoprn vzpon po meliščih do vstopa v skale. Dobro markirana in ne tako zahevna pot nas je vodila nekoliko levo, nato pa desno do prvih varoval, ki so nam bila v pomoč na bolj strmih delih. Kmalu smo zagledali prehod ob trebušasti skali, ki je vzorno zavarovan. Na levi smo opazili okno v Škrlatici. Na vrhu pobočja smo zavili levo proti vrhu. Lažje vršno pobočje ni tako kratko, kot sem si mislil. Brez težav smo nadaljevali do križa na Škrlatici (2740m), kjer smo malicali in si odpočili. Žal smo bili ves čas v megli, tako ni bilo razgleda. Ko je zapihalo je bilo precej mrzlo. Nekaj čez 13:30 smo se odpravili nazaj. Do melišč pod steno smo šli po isti poti, tam pa smo zavili proti bivaku. Namesto po poti smo se raje podričali po meliščih. Sledil je zoprn spust po skalah in šodru. Da smo dosegli travnat pomol, kjer smo sklenili naš krog, smo se morali še nekoliko povzpeti. Na razpotju poti sem se odločil, da skočim še do bivaka IV, pri katerem še nisem bil. Sestop proti Vratom smo že poznali. Brez večjih bolečin sem bil vesel in zadovoljen, ko sem zagledal kočo. Do avta nas je ločila le še kratka ravnina.

Težavnost: JV raz Dolkove Špice je brezpotje z plezanjem do II. stopnje. Orientacijo lajšajo možici, ki so postavljeni bolj po desnem delu "stene". Ker pa pobočje ni tako težko prehodno, si lahko vsak sam izbere pot. Mi smo izbirali večjo grapo, ki se nahaja med prečenjem proti desni strani. Skala je precej ostra in mestoma tudi kar krušljiva. Najtežje mesto je prehod v škrbino, kjer prečimo po zelo ozki polički (pazljivo!). Pot na Škrlatico je brez težav. Tura je dolga in naporna, le za dovolj izkušene.

Hvala za prevoz in družbo :)