PrimožGrahelj's blog: Ferata & zipline Olimpline ter Lanež (1925 m)

Začel sem v Črni na Koroškem. Pravijo, da je to na koncu sveta 😁 no ja, meni je všeč tu 😀. Malo ven iz centra mesta poiščem začetek vzpona proti ferati Olimpline, ki je novejšega datuma. Skozi gozd se vzpenjam in v 10 minutah sem pri prvi jeklenici. Osnovna (najlažja) smer ima oceno C, se pa da na več mestih iti tudi v zahtevnejše detajle, vse do F težavnosti. Prvi skok je bil zoprn, saj sem imel vlažne podplate. Hitro sem čez in nadaljujem ob jeklenici. Kaj kmalu sem ven iz zahtevnega dela in pot se začne spuščati in prečiti proti levi. Kar nekaj časa hodim, zadnji del se spet vzpenjam proti stenam. Kmalu se spet začnejo jeklenice. Dokaj strmo se vzpenjam navzgor. Vmes se odcepita težji varianti (D in E), jaz pa nadaljujem po najlažji smeri. Sonce lepo greje, pogled na Črno pa je prav prijeten 😀 vmes si ogledam še Ninotov rov, ki se nahaja nekaj minut levo od ferate. Zadnji del je spet bolj strm, pod vrhom se odcepita še varianti E in F težavnosti, ki pa ju preplezam samo s pogledom 😂😎 še nekaj malce lažjega vzpona in sem na vrhu ferate. Malo pavze in razgledovanja naokoli, nato pa sestopim nazaj proti mestu. Pot vodi sprva po grebenu, nižje pa se spušča proti razgledišču, od tam pa levo po vlažnem terenu do travnikov nad mestom. Brez težav pridem nazaj do izhodišča, se pripravim in grem do pisarne TIC-a, kjer se pripravimo za zipline. Kombi nas zapelje do vrha ferate, kjer je tudi začetek spusta. Najprej se spustijo tisti sede, jaz pa sem si privoščil spust kot Superman, v ležečem položaju z glavo naprej 😀 zanimiva izkušnja je bila to, res. Pogled dol proti Črni je res 😍 baje, da se gre tja do 120 km na uro. Prehitro je vsega konec. Zadnjih nekaj metrov so me morali na roke potegnit, saj me ni prineslo čisto do konca 😎 ni kaj, premalo sem jedel zjutraj haha 😂 sestopil sem po smučišču nazaj do Črne in se odpeljal v smeri Solčave vse do prelaza Spodnje Sleme, kjer sem popoldne začel z vzponom proti kmetiji Bukovnik. Pogled nanjo je trenutno prav žalosten. Nekaj 10 metrov nad rampo na cesti proti Koči na Grohatu sem zavil levo na kolovoz, višje na križišču pa sledil levemu kraku navzgor. Vzpenjam se do roba, nato pa zavijem desno in sledim travnatemu grebenu po stezici. Preko Prosenčevega vrha (1487 m) nadaljujem v smeri Hojnikove poti. Eden bolj simpatičnih delov poti je, ko vodi stezica skozi mini drevored smrek in macesnov 😍 višje v labirintu praproti je manj prijetno, ampak gre. V gozdu še naprej sledim stezici, ki se mestoma kar strmo vzpenja. Teren se odpira in bližam se steni. Preden jo dosežem me čakajo še vlažne trave. Zavijem desno in hitro sem na začetku grape, ki ji sledim. Tu in tam je treba malce poplezati, v pomoč so tudi klini. Brez večjih težav se povzpnem skozi grapo in nato še skozi nekaj trav. Ven pridem točno na vrh Laneža (1925 m). Medtem, ko večerjam se prikaže polna luna, na drugi strani pa vse bolj rdeči 😍 ko sonce zaide se odpravim proti sedlu Durce, od tam pa navzdol po mestoma vlažni in drseči poti. Temni se, jaz pa dosežem cesto in kaj kmalu tudi Kočo na Grohatu. Kar dolgo v večer smo klepetali, bilo je prijetno 😀 tu sem tudi prespal.

Razmere: ferata Olimpline je različnih težavnosti, od C do F. V vlagi zna bit problem. Varovala so brezhibna, vsaj na celotni lažji varianti.
Zipline je brez posebnosti. Kogar ni strah, naj le poizkusi 😀
Hojnikova pot na Lanež je večinoma dobro vidna, le tu in tam se malce izgublja. Glede na to, da se bolj ali manj drži grebena, orientacija ni tako zelo zahtevna. Vzpon po grapi je šodrast in bolj zahteven.