PrimožGrahelj's blog: Bavhica (1873 m) in Bohinca oziroma Cima Mogenza piccola (1944 m)

Začel sem v Jezerski dolini. Odpravil sem se preko prodišča v smeri Jerebice in sedla Jama. Ko se začnem dvigovati skozi gozd sem hitro na križišču poti. Izberem desno pot z oznako 654. V številnih ovinkih se vzpenjam skozi gozd. Višje, ko se teren že malce odpira, je pot mestoma nekoliko bolj zaraščena, a vseskozi dobro vidna in shojena. Kaj kmalu sem pod strmimi stenami Bavhice in Bohince. Pot zavije levo in se vzpenja med travami, višje pa je teren vse bolj skalnat. Bližam se robu pobočja, kjer je doma visokogorski kraški svet 😀 preden to dosežem zapustim markirano pot in grem levo za možici in rdečimi pikami. Mimo številnih kraških pojavov, tudi globokih brezen, sledim stezi okoli pobočja in nekoliko navzgor vse do jamarskega bivaka Daniele Bertolutti, kjer si vzamem nekaj pavze. Nadaljujem za rdečimi pikami okoli pobočja, vmes pa skočim še na bližnji vrh Škrbina pod Škrapljo (1796 m). Poleg kraških pojavov je ob poti vse več ostankov prve svetovne morije. Hitro dosežem spet markirano pot in table tik nad sedlom Jama. Čez zanimiv kraški teren nadaljujem proti manjšemu žlebu, kjer me čaka najtežje mesto - kratek kamin, ki pa je po novem zavarovan z jeklenico in kakim klinom. Nekaj časa se še vzpenjam, vmes preplezam kakšen krajši skok in kar hitro sem pod Bavhico (1873 m). Nadaljujem pod manjšo steno, nato pa na primernem mestu zavijem desno in v kratkem dosežem prej omenjeni vrh. Sestopim nazaj na markirano pot, ki ji sledim do ostrega levega ovinka, kjer se začne spuščati proti sedlu Čez Brežič. Na tem mestu zapustim markacije in sledim stezi, ki me vodi mimo številnih ostankov in kraških pojavov. Nekateri prehodi so prav simpatični 😍 (kakšen je tudi zahteven in izpostavljen). Všeč mi je tak teren 😀 prehode iščem po levi strani gore (sestopil pa sem po drugi strani, saj je tudi tam steza). Vrh Bohince (1944 m) je blizu. Kljub koprenam je bil razgled prav 😍. Iz najvišjega vrha nadaljujem naprej še na dva vršička v bližini (koti 1928 in 1942 m). Ne morem se načuditi, kaj vse vidim tod okoli 😀 v 15 minutah sem nazaj na najvišji točki, nato pa kar kmalu začnem s sestopom. 5 minut in sem že nazaj na markirani poti, po kateri nadaljujem. Do izhodišča sestopim po poti vzpona, edino bivaku se tokrat izognem. Jasni se in vroče postaja, kar je odlično povabilo na skok v prijetno Rabeljsko jezero 😀. Prijetna pol dnevna turca, ampak še nekaj zelo lepega me je čakalo tisti dan... 😎

Razmere: mestoma je treba malce poplezati, v kaminu so v pomoč varovala. Orientacijskih težav nisem imel, prehodi oziroma stezice so povsod dovolj vidne, tudi izven markirane poti. Pozor na številne luknje, brezna in ostale visokogorske kraške pojave ob poti.