Želel sem si okusiti nekaj zimskih radosti 😀 idej je bilo več, a na koncu sem se odločil, da turo začnem v Mojstrani. Na koncu vasi, pri parkirišču, se začne markirana pot, ki se kar strmo vzpenja navzgor. Tu spodaj je bilo še oblačno, a sem skozi pas goste megle počasi napredoval in še pred vrhom tega strmega vzpona sem bil na soncu 😀 do tu je bilo kopno. Ko se teren vendarle izravna in preči proti Vrtaški planini pa se začne sneg, ki ga ni veliko. Pri omenjeni planini se na kratko ustavim, nato pa nadaljujem po deloma zasutih, a vidnih sledeh predhodnikov. Višje se sledi nadaljujejo naravnost navzgor proti Vrtaškemu vrhu, jaz pa sledim spodnji poti in v vzponu prečim pobočja proti levi. Zasneženi poti in markacijam sem uspešno sledil. Udiralo se mi je največ do višine čevlja. Tudi na tistih ožjih delih prečne poti nisem imel posebnih težav, tudi pretirano zasneženo tu še ni bilo. Kmalu stopim na Njivice. Od tu naprej je vzdušje dosti bolj zimsko 😀 po kratki pavzi nadaljujem navzgor do roba, nato pa prečim pobočje. Sneg je tu bolj suh, spodaj podlaga večinoma drži, a še zdaleč ne na vsakem koraku 😎 večinoma se udira za višino čevlja, nekajkrat pa sem tudi jajčka hladil 😂 odpre se mi pogled naprej proti vrhu. Letna pot tu krene rahlo desno po manjši dolinci in nato navzgor proti grebenu, jaz pa poizkusim svojo srečo nekoliko bolj levo, saj sem si mislil, da bo morda na soncu sneg bolje držal. No ja 😂. Najslabše je bilo ob rušju, ponekod je tudi kakšna luknja. Mislil sem, da bom visoko letel, tako pa sem potem večkrat (spet) nizko padel 😎 ne glede na vse me to niti ni tako motilo, saj sem bil fasciniran nad tem, kako lepo je 😍 počasi, a vztrajno sem napredoval in vršno pobočje je bilo en sam užitek, saj je sneg držal in sem lepo hodil vse do grebena, kjer zavijem levo in v nekaj minutah dosežem Vrtaško Sleme (2077 m). Razgled je bil itak 😍, pa še meglice so naredile svoje. Bilo je toplo in brez vetra 😀. Po pavzi se podričam navzdol po snegu, lepo me je neslo. Užival sem, kolikor sem le mogel 😍 Sledim svojim sledem nazaj do Njivic, kjer sem v gosti megli. Nisem opazil kakih sledi, tako, da sem si zgazil navzgor proti Vrtaškemu vrhu (1898 m). Tudi tu sem se mestoma precej ugrezal, a ni bilo preveč hudo. Z vrha nadaljujem nekaj časa ob grebenu, nato pa nekje zavijem desno in se počasi spuščam po svoje vse do gazi, kjer sem hodil dopoldne. Sestopil sem po markirani poti do Vrtaške planine, od tam pa naprej po pobočju dokaj strmo navzdol vse do izhodišča.
Pa sem le dočakal nekaj zimske idile 😍.
Razmere: do vrha strmega vzpona pod Vrtaško planino je bilo kopno. Sneg se je večinoma udiral do višine čevlja, nekajkrat pa je šlo precej globoko 😎 na sončnih legah je bil sneg bolj kompakten za hojo, v senci pa se je večkrat prediralo. Stara podlaga marsikje ne drži teže človeka. Glede na količino snega je tudi prečna pot proti Njivicam še dokaj lahko prehodna, nikakor pa ne enostavna.
 |
| Na robu vasi Mojstrana |
 |
Rahlo pobeljeno od sobotnega sneženja
|
 |
Stenar 😍
|
 |
Vrtaška planina
|
 |
Prečna pot
|
 |
Vrtaško Sleme, tam gori grem
|
 |
Njivice, zadaj greben proti Votlemu Slemenu
|
 |
Prečnica, ki pa ni predstavljala težav
|
 |
Pobočje proti Podkužam, desno Kepa
|
 |
Meglice so ustvarjale prave scene 😍
|
 |
Pogled proti Avstriji
|
 |
Vrtaško Sleme
|
 |
Kukova špica v igri meglic
|
 |
Desna sled je od vzpona, leva pa od drsanja navzdol
|
 |
Proti Vrtaškemu vrhu
|
 |
Spust po svoje
|
 |
Že pod planino
|
 |
Pogled proti Jerebikovcu
|
