PrimožGrahelj's blog: Zadnja Lopa (2115 m) in dolina Triglavskih jezer

Drugi, zadnji dan potepanja sem začel pri Koči pri Savici. Vzpenjal sem se v smeri Koče pri Triglavskih jezerih. Pobočje, po katerem sem se vzpenjal, je bilo vse bolj strmo in kmalu sem bil v zahtevnejšem delu poti čez Komarčo, kjer pomagajo varovala. Tu nekje dohitim mladenko, s katero skupaj nadaljujeva pot. Ko se teren položi tudi težave pojenjajo in kmalu sva pri Črnem jezeru, ki ga po desni strani obhodiva in nadaljujeva. Pot po Lopučniški dolini se kar malce vleče 😎 ob poti je tudi nekaj podrtih dreves. Ko se (končno) pot začne vzpenjati se počasi približujeva robu. Ko ga doseževa sva blizu Dvojnega jezera, ki se lesketa v soncu in kaže odsev bližnje okolice 😍 joj, kako je bilo lepo 😀 do koče ni bilo več daleč. Tu je sledila pavza, nato pa sva šla vsak po svoje, saj sem imel jaz bolj optimistične plane kot ona 😂 nadaljeval sem v smeri Prehodavcev. Tu okoli je precej macesnov, ampak jih je kar nekaj že povsem brez iglic. Tisti, ki jih še imajo, so žareli, da je bilo veselje 😍 nadaljeval sem vzpon po vse bolj skalnati poti mimo jezera Ledvica in naprej po dolini. Višje grem še mimo Zelenega jezera, tam pa potem zavijem levo v smeri Prehodavcev. Še preden dosežem kočo zavijem levo v smeri Špičja. Malo iščem, a le najdem prvi vrh v grebenu, to je Zadnja Lopa (2115 m; ponekod tudi 2102 m), na kateri stoji možic. V planu sem imel še prečenje Špičja, a je bilo to preveč optimistično, saj nisem imel najboljšega dneva za hojo, zato sem se raje obrnil in šel do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer spet srečam mladenko in se ji pridružim pri pavzi. Počasi sva se vračala proti izhodišču. Še vedno je ta dolina tako lepa, kot sem se jo spominjal izpred let. Koča pri Triglavskih jezerih je imela v tem času kar nekaj obiska, dan je bil več kot primeren za to. Tu nekje sva šla spet vsak po svoje. Jaz sem se še malce razgledal in občudoval okolico, nato pa začel s sestopom proti Črnemu jezeru (ta del se je spet malce vlekel) in naprej čez Komarčo proti Koči pri Savici. Takoj za koncem varoval (nadmorska višina blizu 900 m) se v enem izmed ovinkov odcepi steza v smeri slapa Savica. In res, po nekaj minutah pridem tik nad slap, tudi izvir je blizu. Kakšnega posebnega razgleda na slap ni, nekaj se pa vseeno vidi 😀. Vrnem se na pot in sestopim do izhodišča.
Ne samo tura, ampak tudi družabni večer na Gorenjskem je bil prav prijeten 😀.

Razmere: pot čez Komarčo je zahtevna. Zadnjo Lopo je morda malce težje najti, a nisem imel preveč težav. Kogar zanimajo macesni bo moral zelo pohiteti, saj je osutih že precej dreves, sploh pa malce višje gori.