PrimožGrahelj's blog: Od Hajnževega Praprotnika (1727 m) do Velikega vrha v grebenu Košute (2088 m)

Jesenske barve so me zvabile tja gori 😍.
Avto sem pustil pri Vrančku. Po kolovozu in stezi sem se povzpel mimo spomenika človeške neumnosti (Koncentracijskega taborišča oz. spomenika le temu) do izhodišča za staro graničarsko oz. lovsko pot proti planini Korošica. Steza me vodi levo desno navzgor. Višje pridem na kolovoz, ki mu sledim nekaj časa, nato pa me tabla povede spet na stezo, ki se še nekaj časa vzpenja, višje gori pa dosežem travnike in tu začnem prečiti proti jugovzhodu. Ko dosežem markirano pot ji sledim v levo in kaj kmalu dosežem Mali grunt na mejnem grebenu. Sledim oznakam v smeri Košutice, čez nekaj minut pa zavijem levo v smeri Hainschgraben / Hajnžev graben. Nekaj spusta, nato pa prečni vzpon na bližnje Dovjakovo sedlo. Naokoli je polno rumenih macesnov, ki žarijo v soncu 😍. Spustim se na drugo stran po travah in med rušjem. Približno 100 višinskih metrov nižje, kjer markirana pot zavije desno, sam nadaljujem naravnost po neizrazitem grebenu ob pašni ograji. Prestopim ograjo in sledim slabši stezici v levo. Nekaj časa prečim strma pobočja, nato pa me stezica povede rahlo desno navzgor proti grebenu, ki ga dosežem blizu vrha Hajnževega Praprotnika (1727 m). Vse naokoli žari, meni pa se fino zdi 😀😎 po isti stezi se vrnem do markirane poti in se dvignem na Dovjakovo sedlo, tam pa zavijem do bližnjega Lokovnikovega Grintovca (1809 m). Nanj se povzpnem večinoma med izsekanim rušjem. Kmalu se vrnem na sedlo in nadaljujem naravnost po nemarkirani stezi ob ograji, ki jo višje prestopim in se vse bolj strmo dvigujem. Pojavijo se rdeče pike in puščice, ta pot se imenuje pot Gerharda Orascha. Še nekaj strmega vzpona in že dosežem skalnat svet, kjer moram vmes tudi poplezati. Vsega skupaj je za dobrih 5 minut, vmes je kakšno mesto, kjer "zadiši" po težavnosti II. stopnje. Strma grapa me vodi navzgor v lažji svet. Malo me še loči do vrha Košutice (1968 m), kjer si privoščim daljšo pavzo. Sonce me prijetno greje, razgled pa je tudi 😍. Nadaljujem po zahtevnem in mestoma zavarovanem grebenu, za robom pa se pričnem spuščati navzdol proti Hajnževemu sedlu, ki ga že vidim. Nadaljujem do vstopa v steno. Strmeje se vzpnem ob jeklenicah in klinih, najprej po manjšem rebru, nato še po grapi. Nad njo je varoval konec, pot pa se zmerno strmo vzpenja levo desno. Na Velikem vrhu v grebenu Košute (2088 m) me pričaka hladen veter, tako da si najdem zavetje malce nižje. Po pavzi sestopim po isti poti in se ustavim na razglednem pomolu nad koncem varoval, ki sem ga že med vzponom določil, da bo pravi za sončni zahod. In je bil 😍. Šov narave se je lahko začel, bilo je lepo, če odštejem veter. Po zahodu sestopim čez zavarovan del poti do sedla, zavijem levo in se spustim proti planini Korošica, od tam pa levo v smeri Podljubelja. Dan se je poslavljal, vseeno pa je bilo zelo toplo in prijetno. Ta večerna svetloba mi odgovarja. Cesta/kolovoz je mestoma strm in nekoliko razrit. Zadnje pol ure hodim s čelno svetilko. Izhodišče dosežem v "trdi" temi. Lep jesenski dan je za mano! 😀

Razmere: najtežji je srednji del poti Gerharda Orascha, kjer je kakšno mesto do II. stopnje, zahteven je tudi vršni del po grebenu Košutice in plezalni del poti na Veliki vrh, ostalo je lažje. Orientacijskih težav nisem imel. Kogar zanimajo rumeni macesni bo moral pohiteti, saj počasi izgubljajo iglice.