PrimožGrahelj's blog: Monte Amariana (1905 m) čez Amarianute (1083 m)

Za zadnji dan potepanja po Italiji sva ostala le dva, izbrala pa sva si vzpon na "prvinski način", kot sem nekje prebral 😀.
Začela sva na prodiščih tik nad vasjo Betania (nad Tolmečem oz. Tolmezzom). Sprva sva sledila geološki poti malo levo in malce desno. Ko sva bila pod pobočji vrha Monte Amarianute sva naletela na markacije. Sledila sva poti "Troi di Martin". Prijetna steza je speljana levo desno skozi gozd. Vlaga je bila res visoka in nobenega pravega zraku ni bilo. Višje greva do razgledne točke in nadaljujeva dokaj strmo navzgor skozi gozd. Šele višje se malce položi in kaj kmalu doseževa Monte Amarianute (1083 m), kjer si vzameva nekaj pavze. Pogled na strmine Amariane je res divji 😍 se pa že vidi del steze za naprej. Vrneva se nazaj kakšno minuto do mesta, kjer se v levo (gledano z vrha navzdol) odcepi stezica, ki preči pobočja in se spušča. Tu in tam je pot zahtevna, tudi kakšno varovalo se najde. Ko doseževa škrbino Citate opaziva rdeče pike na obe strani - torej, so steze speljane tudi tako, da se izogneš prvemu vrhu. Nadaljujeva navzgor do table Sentiero alpinistico Mario Dalla Marta. Po izpostavljeni prečki se začne kolenogriz po strmih travah 😎 stezica je nekoliko uhojena, je pa strmina velika. Rdeče pike so dovolj pogoste, da nisva imela težav z orientacijo. Smer spretno vijuga sem ter tja, strmina pa ne pojenja. Tu in tam je potrebno tudi poplezati po skalah, ki pa jih tu ni prav dosti. Na izpostavljenem grebenu naju ujamejo prvi sončni žarki. Čez težje mesto je speljana vrv, edina na poti. Strme trave naju povedejo stopnjo višje, kjer se le malce položi. Še nekaj skalnih skokov naju loči do vršnega juriša, kjer že čutim noge. Še dobro, vsaj vem, da jih imam hehe 😂 travnati žleb se položi in kmalu sva na markirani poti z oznako 443, po kateri bova kasneje sestopila. Zavila sva desno in hitro prišla do vrha Monte Amariana (1905 m). Še en vrh, ki je (baje 😎) odličen razglednik, a kljub dokaj zgodnji uri je bilo polno meglic naokoli. Nič zato, zanimiv pristop je bil tole, kolena pa so začuda ostala neobgrizena 😂. Po pavzi sestopiva po prej omenjeni poti na severno stran. Začetek je še položen, potem pa se tudi tu začne strm spust po šodru, v pomoč je tudi nekaj jeklenic. Spodaj v gozdu je pot lepo speljana in prav prijetna 😀. Ko doseževa cesto sva blizu sedla Pradut, kjer je križišče: midva izbereva direktno pot proti izhodišču (smer Poligono in Rivoli Bianchi). Stezica je dobro vidna, je pa že kmalu na njej nekaj podrtega drevja, tudi visokih trav ne manjka. Orientacijskih težav pa ni, saj so pike dovolj goste. Nižje spodaj sva v strugi in slišati je vodo v bližini. Za robom najdem čudovit tolmun, ki je kar vabil na osvežitev 😀. Do izhodišča imava še prb. pol ure, večinoma hodiva po večjem peščenem nanosu, vmes pa greva tudi mimo poligona. Vrneva se v Rezijo, kjer sledi obvezno kopanje v Taveliki vodi 😍 od tu pa le še vožnja nazaj proti domu. Lepi trije dnevi so za mano 😍😀.

Razmere: do vrha Amarianute ni bilo posebnosti. Pot Mario Dalla Marta je večinoma travnata, strma in mestoma izpostavljena. Vmes je treba tudi poplezati (mesta I. stopnje). Težav z orientacijo nisva imela, enako velja za sestop.

Zahvaljujem se bratu za to zadnjo turo in za celotno zamisel glede teh treh dni 😀. Lepo je bilo spet iti v Karnijske Alpe 😍