PrimožGrahelj's blog: Po pogorju Olševe

Za zadnji dan sem si prihranil še nekaj lepega 😊. Ura vstajanja sicer ni bila tako lepa hehe 😁, ampak ok. V temi štartam od cerkvice Sv. Duha v Podolševi. Najprej po kolovozu, nato pa sledim cesti do križišča, kjer zavijem desno. Po nekaj minutah me table usmerijo levo na razrit in blaten kolovoz. Višje se malce lovim, a kmalu najdem pot naprej. Vzpenja se proti desni. Malce se je že svetlikalo, nakazovalo se je lepo jutro 😊. Nekaj strmega vzpona in kaj kmalu dosežem Potočko zijalko. Nadaljujem po mestoma zahtevni poti stopnjo višje do roba, kjer zavijem levo v smeri Oblega kamna. Nekaj strmine in kaj kmalu dosežem greben ter oba predvrha (na obeh je vpisna skrinjica, na drugem tudi križ). Nadaljujem po grebenu in v nekaj minutah dosežem najvišjo točko Oblega kamna (1911 m). Ura je pet zjutraj in zadaj za Peco že "gori". Pripravim se na šov narave 😍 in ja, kot vedno sem imel kaj videti. Najprej so se obarvale najvišje gore, nekaj minut kasneje pa je sonce posijalo tudi name. Juhej, kako je bilo lepo 😍 😊 nekaj časa sem užival, nato pa si privoščil zajtrk. Po kakih 45 minutah sem nadaljeval po grebenu malo gor in malo dol. Vmes je tudi kakšno zahtevno mesto. Kmalu se priključim na spodnjo pot in nadaljujem na najvišji vrh pogorja Olševe, Govco (1929 m). Nadaljujem po markirani poti, sledil je spust na sedlo in nato vzpon preko Visoke peči (1849 m) do travnatega Gladkega vrha (1850 m). Tu je bilo veliko ovac, še več drekov in še mnogo več muh 😁 po položnem travnatem slemenu prečim proti vzhodu čez manj izraziti Odenični hriber (1863 m) in še malce naprej do roba, kjer se teren začne nekoliko bolj spuščati proti prelazu Sp. Sleme. Tu se ustavim, si privoščim nekaj oddiha, nato pa se po isti poti vrnem proti Govci. Vmes gledam stezice v desno ob poti, kar me seveda zanima, zato se odpravim pogledat in nehote prestrašim kuro (bi rekel, da je bil ruševec). Hvaležen, čeprav sem ga videl le za sekundo ali dve 😊. Preko vrha nadaljujem proti dolini. Prečenje strmih pobočij pod Obel kamnom ni od muh, travnate strmali so bile še vlažne. Na robu spet počivam, saj imam dovolj časa, pa tudi utrujenost od vikenda se mi je poznala 😃. Uživam v lepotah narave tu okoli, nato pa sestopim do Potočke zijalke, ki si jo na hitro tudi ogledam. Nadaljujem s sestopom, zadnji del poti pa grem po drugi poti, da pridem do kmetije Rogar, od tam pa nekaj 100 m po cesti do izhodišča. Vmes si ogledujem prekrasne domačije, skulpture in cvetje. Ja, tu je kaj videti 😊. Pogledujem pa tudi v nebo, saj je vse bolj črno in ko se usedem v avto začnejo padati prve kaplje. Neverjetno, kako dobro mi je to uspelo izpeljati 😊. Namen je bil, da bi si pogledal še nekaj točk ob Solčavski panoramski cesti, a me je dež pregnal v dolino, tako, da sem se potem lepo odpeljal proti domu. Krasni trije dnevi na Solčavskem, res! 😊

Razmere: snega ni več. Mestoma je pot izpostavljena in zahtevna.