PrimožGrahelj's blog: Borovje (1476 m) - Kurjeki (1666 m) - Dovška Mala Kepa (2077 m)

Začnem na križišču cest pod Erjavčevim rovtom. Za vzpon izberem cesto, ki preči pobočja proti levi. Po kakih 20 minutah se v desno odcepi kolovoz, ki me pripelje do hišk na Vrsah, od tam pa nadaljujem desno do bližnjega grebena in po njem sledim stezici. Višje se pot strmo vzpne do križišča poti. Zavijem desno in v nekaj minutah sem pri križu na vrhu Borovje (1476 m). Lep razgledni balkon nad Dovjim 😀. Vrnem se do križišča, kjer se spustim na drugo stran proti sedlu Šija 1, od tam pa rahlo levo navzgor. Steza kmalu doseže greben in se vzpenja ob njem. Malo gor in malo dol, stezica je mestoma tudi izpostavljena. Po kakih 10 minutah sem na vrhu Planica (1508 m). Opazujem vrhove okoli Kepe in študiram, kaj me še čaka danes. Sestopim na sedlo, kjer zavijem ostro levo in prečim po pobočjih Planice, nato pa kratek spust na sedlo Šija 2, kjer se začne pot strmeje vzpenjati. Na poti grem čez lesen most, ki preči podrto grapo. Kmalu se teren položi, a ne za dolgo. Mimo podrtih dreves se stezica spet začne strmo vzpenjati. Višje pridem med rumene macesne 😍. Strmo se vzpenjam proti grebenu. Preden ga dosežem zavijem desno in splezam na enega izmed vrhov v grebenu Kurjekov (glede na višinomer je bila to kota 1666 m). Vrnem se na stezo in kaj kmalu opazim, da se v levo odcepi stezica, ki vodi po posekah med rušjem do naslednjega kuclja v grebenu (cca. 1710 m). Nadaljujem po stezici, ki preči pobočja in se celo rahlo spušča. Prečkam grapo, za njo pa se začne strm vzpon. Ko se stezica obrne desno in preči proti naslednji, še večji podrti grapi, zagledam sledove stezice v levo. Grem pogledat in ja, rušje je požagano, to mora biti to! 😀 iskal sem namreč ta prehod, o katerem sem bral. Stezica se strmo vzpenja proti grebenu. Pot je spretno speljana in urejena, tako, da ni prav nobenega pretikanja. Višje me čaka še strm in krušljiv žleb, kjer malce poplezam, nato pa se strmina malce poleže in brez težav dosežem markirano pot, jo le prečim in se povzpnem na bližnje Gubno (2035 m). Tu me prvič dobi veter in me prežene z vrha. Nadaljujem čez zahtevno in zelo krušljivo pobočje, kjer si pomagam z varovali. Prečim še koto 2045 m, malce naprej pa zavijem desno in nadaljujem po robu grebena do bližnje Dovške Male Kepe (2077 m). Ves ta del poti piha, zato se ustavim malce nižje, kjer se skrijem med zaplate rušja 😀. Prav lepo je, ko pride do situacije, da je rušje tvoj prijatelj in ne nadloga hehe 😂. Sestopim do markirane poti in nadaljujem po njej. Gledam, če obstaja kakšen lažji prehod proti Visokemu Kurjeku, a se mi zdi vse preveč strmo in zahtevno, da bi šel tja, zato nadaljujem do križišča poti pred sedlom Mlinca; tu malce počivam in se pogovarjam s prijetnim parom. Ko pomislim, koliko strmih višinskih metrov bi moral še narediti do grebena Kurjekov, me kar mine. Časa je bilo sicer dovolj, volje pač ne. Obsedim in si rečem, da bom to pa drugič 😀. Sledil je le še lagoden sestop mimo lovske koče in Erjavčevega rovta proti izhodišču. Vso turo opazujem barve jeseni in si mislim, kako mi je fino, da sem lahko tukaj 😀.

Razmere: hodil sem po neoznačenih stezicah in nekaj po brezpotju. Večkrat je pobočje strmo, krušljivo in izpostavljeno.Orientacija je mestoma zahtevna.