PrimožGrahelj's blog: Od Kozjega vrha (1628 m) do Stegovnika (1692 m)

V soboto zjutraj se dva odpeljeva do Kanonirja, kjer zavijeva levo in se peljeva še prb. km naprej do odcepa poti za Kozji vrh. Tam pustiva avto in se vzpenjava po dokaj strmi cesti. Prijetno hladno je bilo 😀. Višje zavijeva desno in nadaljujeva sprva po vlaki, višje pa stopiva na pot, ki je mestoma bolj strma in zaraščena. Na sedlu pot zavije levo in se še naprej dokaj strmo vzpenja skozi gozd. Strmina ne popusti vse do vršnega platoja in hitro sva na Kozjem vrhu (1628 m). Po kratki pavzi se spuščava nazaj proti sedlu. Sprva se spustiva malce prenizko, a kmalu ugotoviva zmoto. Na višini slabih 1400 m se v levo (pri mlakuži, gledano navzdol) odcepi neizrazit greben. Slediva mu in doseževa slabšo stezico, ki naju pripelje pod naslednji vrh. Zavijeva desno po svoje in kmalu doseževa Turne (1434 m). Tu srečava moškega in žensko, ki imata namen opraviti isto turo, poleg tega pa dobiva od njiju še nekaj koristnih informacij za naprej (hvala še enkrat 😉). Strmo se spustiva z vrha proti bližnji vlaki, po kateri sestopava kakih 5 minut, dokler se v desno ne začne gozdnat greben, po katerem vodi steza. Nekaj časa slediva tej stezi, na manjši jasi, kjer so podrta drevesa, pa se steza izgubi. Spodaj slišiva vodo (orientir) in tu zavijeva desno nazaj na greben, kjer uloviva stezo, ki se začne strmeje vzpenjati skozi rušje. Dobro sledljiva stezica se izgubi le tam, kjer so trave, sicer pa ni težav s sledenjem. Vzpenjava se po ali ob grebenu med rušjem vse do Licjanovca (1733 m), kjer se spet srečava z gospodom in gospo s Turnov in skupaj nadaljujemo po slemenu do Malega Grintovca (1813 m). Tu je čas za daljšo pavzo. Medtem pa prideta na vrh še dva zagrizena gornika, ki ju poznava predvsem zaradi objav na strani hribi.net. Super 😀, seveda spet sledi debata in obvezno skupinsko slikanje, nato pa nadaljujemo vsak v svojo smer. Midva se spustiva desno na Mačensko sedlo, od tam pa se strmo povzpneva na Bašeljski vrh (1744 m) in se spet spustiva proti Bašeljskem prevalu. Tu zavijeva desno in se spuščava ter prečiva pobočja pod Storžičem v smeri Javorniškega prevala. Pot je tu mestoma zaraščena, na njej je tudi kar nekaj podrtih dreves. Vremenske razmere za hojo so bile zelo dobre; nekaj sonca, oblakov in vetra, brez kakšne posebne vročine. Spet se začne vzpon, ki naju pripelje do Javorniškega prevala in naprej v smeri planine Javornik, kjer zavijeva desno in se povzpneva na Veliki Javornik oziroma Ženiklovec (1715 m). Z vrha zavijeva levo in se spuščava nazaj proti markirani poti. Kaj kmalu jo uloviva in ji slediva daleč naokoli proti skalnatemu Stegovniku. Skozi okno (zahtevno) se spustiva na drugo stran hriba, nato pa sledi dokaj strm vzpon proti vrhu. Poznala se mi je utrujenost, saj so noge vse bolj štrajkale hehe 😋 😂. Prispeva na greben Stegovnika (1692 m), kjer imava pavzo pri enem izmed možicev. Kopasti oblaki delajo senco, kar mi prav paše. Nadaljujeva po grebenu, ki se kaj kmalu začne spuščati. Mestoma je kar strmo, na poti je tudi nekaj podrtih dreves. Spuščava se do Močnikovega sedla, kjer zavijeva desno in se še naprej spuščava do gozdne ceste in po njej proti izhodišču. Zelo lepa tura, a sem bil vesel, da jo je bilo konec 😁.

Razmere: tura je precej dolga in naporna z veliko višinsko razliko, ni pa pretirano zahtevna. Tu in tam nam pomagajo možici, večina poti pa je tako ali tako markirane.

Zahvaljujem se današnji družbi za idejo in izvedbo te ture 😀.