PrimožGrahelj's blog: Po pogorju Čavna

Štartam v vasici Stomaž blizu Wajdušne (Ajdovščine) 😁. Začnem po cesti, kaj kmalu pa me markacije povedejo v desno. Občasno nekoliko strmejši poti sledim do višine prb. 850 m, kjer stopim na Srednječavensko pot in ji sledim v levo proti zahodu. Všeč mi je ta pot; je raznolika, lepo speljana, sončna, kar pa je morda najbolj fino pa je, da je položna 😁. Kar nekaj časa ji sledim. Ko prečkam Široko grapo in grem mimo Sekulaka sem kmalu na križišču, kjer zavijem desno v smeri Kopitnika (954 m). Razgled na spodaj leže kraje je čudovit 😀. Nadaljujem po cesti do gozdarske koče v Krnici, tam pa zavijem desno in kmalu še enkrat desno na markirano pot. Ob poti skočim še do Ute (razgledna uta na robu grebena - čudovita lokacija! 😀), nato pa grem naprej po poti navzgor. Povzpnem se na vrh Čavna (1185 m), ki leži tik ob poti, nato pa nadaljujemo proti bližnjemu Velikemu Robu (1237 m). Tu srečam prijetnega gospoda, s katerim se skupaj razgledujeva na okolico. Krasen razgled! 😍 Dolomiti, Julijci, pa morje.. Ni slabo 😀 nadaljujem po sledeh predhodnikov, sprva navzdol, nato pa spet navzgor proti naslednjemu vrhu, to je Kucelj (1237 m). Ponovim vajo od prej; najprej dol, potem pa gor vse do Koče Antona Bavčarja na Čavnu, od tam pa se odpravim v smeri Golakov. Nekaj minut nad kočo zavijem desno in v nekaj minutah dosežem Mali Modrasovec (1306 m). Vrnem se na pot in ji sledim v smeri velikega brata. Do vrha Velikega Modrasovca (1355 m) me čaka še nekaj vzpona skozi zimsko idilo 😍. Razgled z vrha je lep, a se ne ustavljam predolgo, pač pa se po isti poti vrnem do koče, od tam pa nekaj minut v smeri Kuclja vse do križišča, kjer zavijem levo in se spustim do Koče na Mali gori, ki je lepo urejena, a trenutno sameva. Po pavzi nadaljujem proti levi na bližnji greben in se sprehodim po planoti Male gore (1034 m). Očitno sem dobro planiral turo; na eni strani zagledam skoraj polno luno 🌕 😍, na drugi pa se bo kmalu začel "šov" narave, zato se oblečem in občudujem prelep sončni zahod. Krasno je bilo! 😍 takoj po zahodu se odpravim po poti proti izhodišču. Nižje v gozdu slišim, da se mi nekaj bliža. Bil je jež; seveda sem ga slikal, a ko me je zaznal je začel spuščati take zvoke, da sem hitro nadaljeval naprej, saj mu očitno srečanje ni bilo tako prijetno kot meni 😀. Precej temno je že bilo, ko sem dosegel izhodišče. Vmes nekajkrat opazujem luno, ki mi sveti. Ni kaj, lep dan je bil! 😀

Razmere: sneg se začne malo pod 1000 m, mestoma je bilo malce ledeno. Vse prehojene poti so bile shojene. Višje je še nekaj zimske idile, nižje pa skoraj že pomlad. Poti so zgledno markirane in označene s tablami. Kraji vredni obiska, vsekakor 😀