PrimožGrahelj's blog: Brana (2253 m) čez greben Kaptanske glave (1943 m) in Turska gora (2251 m)

Kdo bi si mislil, da bom po 8 dneh spet v Kamniški Bistrici in na Brani, ki bo tudi tokrat malce meglena. Ja, čudna so ta pota življenja hehe 😁 😂.
V ponedeljek zjutraj se dva poženeva po markirani poti iz Kamniške Bistrice proti Kamniškemu sedlu. Vlaga je visoka, zato teče od povsod, kjer le lahko. V eni od serpentin blizu studenca zavijeva levo in slediva stezici čez melišče. Možic naju povede levo navzgor proti vstopu v Bosovo grapo. Nadeneva si čelado in nadaljujeva. Na začetku sta dva skalnata skoka (nekaj metrov II), nato pa slediva šodrasti grapi navzgor. Tudi v nadaljevanju so še krajši skoki (I-II). Grapa zavije desno, midva pa kreneva levo po žlebu naprej. Brez večjih težav doseževa sedlo, se na kratko spustiva na ono stran in nadaljujeva med rušjem (veje so presekane). Višje plezava po ali ob grebenu (I-II, izpostavljeno). Smer je jasna, težav z orientacijo nisva imela. Greben se nama dopade, plezanje je prav uživaško in ne pretežko 😀. Višje gori po levi strani obvoziva nekoliko strmejši stolp (I) in čaka naju še nekaj strmega sveta do roba, kjer počivava. Zadnji del vzpona proti Kaptanski glavi (1943 m) hodiva večinoma med rušjem. Z vrha, kjer stoji možic, se spustiva na sedlo Za Butaro (naravnost navzdol je težje, malce v desno je lažje). Od tam slediva ostankom stezice navzgor desno od skalnatih špic. Za robom naju čaka travnato pobočje, kateremu slediva navzgor do grebena (velik možic). Po pavzi nadaljujeva po ali ob grebenu, ki ni več zahteven. Do Brane (2253 m) naju čaka še nekaj skalnato- travnatega sveta. Tudi danes je bilo nekaj megle v okolici, a nič zato. Malo si oddahneva, nato pa sestopiva po markirani poti. Nižje na križišču zavijeva levo in se spuščava po krušljivem svetu proti Kotličem. Teren tu okoli je pa res ena sama podrtija. Pomagajo nama tudi varovala. Spet se začneva vzpenjati. Noge so že malce težke, a vseeno dobro hodiva. Eden izmed bolj zanimivih prehodov je skozi Sod brez dna, kjer je potrebno preplezati nekaj strmih metrov. Sva ven iz najhujše podrtije, mehke blazinice med skalami pa kar kličejo k pavzi. Le-to si privoščiva na vrhu Turske gore (2251 m). Malo počitka, nato pa spust po grebenu proti vrhu Turskega žleba, kjer pokukava navzdol v to podrtijo, ki se spušča proti Okrešlju. Sledi krajši vzpon do križišča, kjer zavijeva v smeri Slemena. Megla ni pregosta, zato brez težav opaziva številne možice, ki vodijo po slemenu od markirane poti proti Bivaku pod Skuto, kar nama olajša nadaljevanje. Pri bivaku zavijeva desno. kmalu pa levo navzdol po neoznačeni, a dobro shojeni stezici. V zgornjem delu se lahko drži melišča ali pa gre po stezici med travami. Šodrasta pot se konstantno (zmerno strmo) spušča skozi Žmavčarje. Nižje stopiva v gozd in se še naprej spuščava. Svet se malce položi šele spodaj. Ko stopiva na cesto sva kmalu pri spodnji postaji žičnice na Kokrsko sedlo, kjer imava prevoz nazaj do izhodišča.

Razmere: snega ni. Vzpon na Brano čez greben Kaptanske glave se šteje za alpinistični vzpon II/I, 300 m. Teren je mestoma izpostavljen, skala pa kar ok. Težav z orientacijo nisva imela. Tudi ostal del poti je mestoma zahteven in krušljiv.

Zahvaljujem se sotrpinu za tole turco 😀.