PrimožGrahelj's blog: Krn (2244m) čez Krnčico (2142m)

Ko sem že mislil, da bo letošnji 31. december običajen dan, me razveselijo domači. Izberemo tako turo, da smo vsi zadovoljni. Tako se v soboto zjutraj odpravimo na pot. Zapeljemo se do parkirišča pod Planinama Zapleč in Zaprikraj, cesta je trenutno zelo slaba. Ko se najemo, se Gašper, oče in jaz podamo po lepi mulatjeri navzgor proti sedlu Vrata. Pot je v dobrem stanju in ni nikjer preveč strma. Razgledi so vse lepši. Tik pod sedlom vrata nadaljujemo po poti desno. Nadaljnja pot pelje skozi predor, višje pa po vklesani mulatjeri navzgor. Neverjetno, kje so pred točno 100. leti delali poti. Vsa čast ljudem, ki so to opravljali. Ves čas nas spremljajo ostaline iz 1. svetovne vojne. Ko se pot položi nas puščica povede v levo proti vrhu Krnčice (2142 m), kjer uživamo v fantastičnem razgledu. Ko si malo odpočijemo se odločimo, da skočimo še na Skutnik (2074 m). Prehode poiščemo nekaj metrov levo od križa na Krnčici. Pot je mestoma strma, moramo tudi poplezati. Vrh Skutnika je močno preluknjan, kavern je tu res ogromno, svet pa je zelo zanimiv. Po isti poti se vrnemo do Krnčice, nato pa nadaljujemo po poti proti vzhodu. Pot je zelo razgledna in zanimiva. Povzpnemo se še na Srednji vrh (2134 m). V mislih imamo, da bi se kar po SZ grebenu povzpeli na vrh Krna (2244 m). Povzpnemo se do travnate rame. Gašper gre naprej in pove, da se bo dalo iti. Kljub temu se z očetom odločiva, da greva nazaj in po markirani poti proti vrhu. Gašper medtem lepo napreduje proti vrhu. Teren je zahteven in izpostavljen z mesti I-II (sreča tudi kak klin, kar je precej zanimivo). Midva z očetom pa nadaljujeva po meliščih pod steno Krna, kjer opazujeva številne ostanke granat. V pol ure sva na Krnski škrbini (2058 m), od tam pa kreneva proti vrhu, ki ga po 20 minutah tudi doseževa. Medtem, ko smo mi hodili po opisani poti sta se mama in Hera zapeljali do Planine Kuhinja in se nato podali po običajni poti na Krn. Na vrhu smo se vsi spet srečali. Razgled je bil res čudovit. Videli smo od morja do Dolomitov in vse vmes. Razgled je res veličasten. Na vrhu je veliko ljudi, tudi kar nekaj Idrijčanov. Spustimo se do koče, kjer si vzamemo daljšo pavzo, da si odpočijemo in napolnimo moči. Na soncu je precej toplo, vsake toliko pa zapiha hladen veter. Pripravimo se za odhod. Sestopamo po običajni poti na Planino Kuhinjo. Ta pot je res svojevrstna. Vmes naredimo še krajši postanek, da še malo uživamo v soncu. Ko prispemo do avtomobila se še zadnjič zazremo proti današnjemu cilju. Zatem pa nas čaka le še vožnja do doma.

Zahtevnost: pot do pod Krna ni posebno zahtevna. Mestoma je nekoliko bolj ozka. Vzpon na Skutnik je bolj zahteven, na Krn po SZ grebenu pa je še zahtevnejši. Plezamo izpostavljena mesta I-II. V mokrem ne na turo. Drugače pa je to fantastičen svet, poln ostankov iz vojnih časov. Pot je izredno razgledna in zanimiva. Močno priporočam. Pot je markirana.

Tako sem na odličen način zaključil leto 2016.
Hvala vsem, ki so to turo naredili tako lepo :).