PrimožGrahelj's blog: Prečenje Zeleniških špic in Planjava (2392m)

Nisem ravno vedel, kako bo z ponedeljkom, ko naju z Gašperjem razveseli Tibor z povabilom v hribe. Tega se seveda ne da odkloniti. V ponedeljek se torej trije "mušketirji" ob 4:00 odpravimo novi dogodivščini naproti. Po Zajtrku v Kamniški Bistrici se počasi odpravimo v hrib. Hitro se pot postavi bolj pokonci. Po slabi uri hoje prispemo do razcepa poti v Repov kot (V Klinu). Tu zavijemo desno in sledimo lepi stezici navzgor po dolini. Nekaj prehodov je nekoliko težjih, a gre lepo. Kmalu smo pri tolmunčkih. Spustimo se nekaj metrov v strugo do lepega tolmuna, kjer naredimo krajšo pavzo. Še nekaj ovinkov in smo na razcepu poti na Staničev vrh. Zavijemo desno. V strugi srečamo navezo, ki se tudi pripravlja na prečenje. Po nekaj besedah mi nadaljujemo po grapi, ki pa je zoprna. Na vrhu grape opazujemo markanten rogelj, na katerega sta odšla ostala udeleženca ture, jaz pa sem bil "le" fotograf. Čelado na glavo in nadaljujemo po skalah navzgor. Med rušjem se dvignemo do vršnega pobočja, ki ga je treba preplezati (II, izpostavljeno). Na Staničevem vrhu (1805m) naredimo nekoliko daljšo pavzo. Za nami pride na vrh še ena naveza (gospod in gospa, ki smo ju prehiteli pod grapo). Hitro nadaljujeta naprej, mi pa za njima. Sestop s tega vrh je težaven, zato sva se s Tiborjem spustila ob vrvi, Gašper pa je "moral" splezali prosto. Nadaljevali smo po poti, ki je prečila več rogljev (zahtevno). Potem pa zoprn sestop v ostro škrbino (šodr). Sledilo je nekaj metrov lepe potke, nato pa smo zavili na severno stran in prečili pod rogljem (izpostavljeno). Pred nami je bil najlepši del ture: Nebeška lestev (cca.80m, II-III, zelo izpostavljeno). Svet se je postavil kar pošteno pokonci, a je bila skala tako kompaktna in razčlenjana, da nismo potrebovali varovanja. Nikoli v življenju še nisem tako užival v plezanju. Gorska poezija, nemogoče je izreči zadosti pridevnikov za ta del poti :). V neizmerno lepem plezanju smo dosegli Debeli špic (1937m), kjer smo spet naredili pavzo. Sledil je kratek sestop, nato pa je pot zavila levo pod rogljem. Po ozki polički (skala visi navzven!) smo prečili pobočje nad spoštljivimi prepadi. Po mojem mnenju je bil to eden od detajlov ture (zelo izpostavljeno!). Še eno lažje prečenje pod rolgjem in že smo stali pod zadnjim vzponom. Plezanje je bilo zelo uživaško (II). Kmalu smo zagledali Najvišji Rob v Zeleniških špicah (2127m), do katerega je sledil še lahek vzpon. Po kratki pavzi smo se spustili do Srebrnega sedla, kjer smo si odpočili. Odločili smo se še za skok na Planjavo (2392m), katero smo dosegli v pol ure po travnato-skalnatem pobočju. Na vrhu smo se malo razgledali in okrepčali. Po isti poti smo sestopili do Srebrnega sedla, nato pa smo začeli sestopati v Repov kot. Zgornji del sestopa je bil zahteven in neprijeten (I, izpostavljeno, veliko grušča) Na koncu grapce se še zadnjič srečamo z gospo in gospodom, ki sta tudi prečila Zeleniške špice. Kar hitro nadaljujemo po grušču navzdol. Sledita dve zahtevni mesti, nato pa smo že na razcepu za Planjavske zelenice. Po poti nadaljujemo skozi Repov kot vse do stika poti, po kateri smo hodili zjutraj. V dobre pol ure smo V Klinu, nato pa kar hitro tudi nazaj v Kamniški Bistrici. Pred odhodom domov se ohladimo pri njenem izviru.

Težavnost: tura spada v alpinistični vzpon (II-III, prb. 400m). Več mest je tudi zelo izpostavljenih, bolj kot smo si mislili. Skala je večinoma presenetljivo dobra, nekaj delov pa je tudi precej krušljivih (predvsem spusti v škrbine). Tura zahteva hladnokrvnost pred globino in izkušnje. Za nekoliko manj vešče plezanja vrv ne bo odveč.

Hvala obema za super turo in lep dan :)