PrimožGrahelj's blog: Koča na Doliču (2151m)

V nedeljo začneva z Gašperjem razmišljati o Triglavu. Kar nisem mogel verjeti, da smo se odločili, da res poizkusimo naskočiti očaka. Noč pred odhodom sem kar nekaj časa razmišljal, ali sem dovolj pripravljen za tako velik zalogaj. Morda zaradi tega dolgo časa nisem mogel zaspati.

V torek smo se ob 3:00 odpravili proti Zadnjici. Ko smo prispeli, je bilo tam precej mrzlo - okoli ničle, ampak mirno in tiho. Bilo je prav lepo. Pripravili smo se in se ob 5:25 peš odpravili po cesti navzgor. Lepo je bilo hoditi ob lučkah. Kaj kmalu smo stali na križišču poti, kjer smo šli naprej proti Doliču. Sledili smo vijugasti mulatjeri. Počasi so se nam kazali obrisi gora, ki so bili vse jasnejši. Ko smo prišli do odcepa poti na Luknjo je bilo že dovolj svetlobe, da smo ugasnili luči. Vse topleje je bilo, razgledi pa so tudi bili vse lepši. Nepozabno je bilo, ko so si Jalovec in sosedje nadeli škrlatne barve. Teh 30 minut jutra je res najlepših. Kmalu smo stali pod Jolando, kjer smo zavili levo. Pri ruševinah nekdanje zgradbe smo pomalicali in uživali ob odtenkih barv. Tu smo začeli hoditi po Kugyjevi poti. Hitro smo prišli v sneg, ki je zahteval cepin in dereze. Imeli smo nekaj težav z opremo, zato smo se odločili, da pustimo to pot za drugič. Mimo Jolande smo se vrnili na markirano pot, kjer smo nadaljevali proti Doliču. Kmalu smo prišli do dela poti, kjer dokaj ozka mulatjera preči strma pobočja. V kopnem je to lahek del poti, pozimi pač ne. Police so bile zasute z nekaj snega. Nekatere prečke so bile precej strme in tudi izpostavljene, druge manj. Snežne razmere so se kar hitro spreminjale - od snega, ki škripa pod derezami do mehkega snega, v katerem je bilo treba dobro utrditi stope. Ko smo opravili z temi zahtevnimi prečkami smo stali pod vršnim vzponom. Šli smo kar naravnost navzgor. Naklonina tega dela poti je počasi naraščala, dokler nismo prišli do vrha in zagledali kočo na Doliču (2151m), kjer smo si vzeli daljšo povzo. Čeprav ni bilo veliko sonca, smo uživali. Ko smo se dovolj odpočili, smo začeli sestopati po isti poti proti dolini. Previdno smo šli čez zahtevna mesta, pri Jolandi smo si sneli zimsko opremo. Nadaljevali smo po ovinkasti mulatjeri, obsijalo pa nas je tudi sonce, saj se je medtem nad nami povsem zjasnilo. V slabi uri in pol smo prišli do avta v dolini.

Kljub temu, da nam ni uspelo priti na vrh je bila to lepa izkušnja, tudi zato, ker sem videl, da je Triglav v enem dnevu pozimi povsem nekaj drugega kot poleti. Neverjetno je, kako se lahko lahka pot pozimi spremeni v zelo zahtevno in izpostavljeno. Nam bo na vrh uspelo priti pa kdaj kasneje, morda že v 2015.

Razmere: sneg se začne na višini okoli 1500m, vendar ga ni veliko. Nad Jolando pa so že prave zimske razmere. Sneg se je hitro spreminjal - od mehkega, ki ga je odnašalo izpod nog do bolj trdega, na katerem so dereze fino prijele. Precej je tudi napihanega snega. Police so še kar zasute s snegom. Nekaj polic je precej ozkih in izpostvaljenih - previdno.

Hvala Tiborju za prevoz, obema pa za humoren in zanimiv dan :)