PrimožGrahelj's blog: Vrtaško Sleme (2077m) - gora v senci martuljških velikanov

Napoved sončnega vremena za vikend me je pognala v razmislek o možnih ciljih. Z Gašperjem sva izbrala nekoliko krajšo turo. Zapeljala sva se na rob vasi Mojstrana, kjer sva parkirala in se pripravila na odhod. Sledila sva markacijam za Vrtaško planino. Pot se sprva zmerno vzpenja skozi gozd. Po kratki ravnini pa se začne strm vzpon, ki traja več 100 višinskih metrov. Pot gre kar naravnost navzgor v hrib, večina slovenskih poti bi delala ovinke. Kar hitro sem imel potno čelo, čeprav je bila temperatura komaj nekaj nad ničlo. Z višino so bili razgledi vse lepši. Opazovala sva oranžne meglice nad kotlino. Pot se je spet nekoliko vzravnala. Kmalu sva prišla do roba planine. Še 5 minut in že sva stala pred Vrtaško planino in uživala na jutranjem soncu. Po pavzi sva nadaljevala po poti, ki je krenila v smrekov gozd. Spet je bila pot nekoliko bolj strma. Še 15 minut in že se nama odpre lep pogled na Kukovo Špico. Pot, ki ves čas vodi proti zahodu, krene tu po južnih pobočjih Vrtaškega vrha. V rahlih spustih in vzponih prideva do lepega razgledišča, še malo kasneje pa do Njivic. Tu se je že videla pot proti vrhu. Snega je bilo vse več, pa še vedno ne veliko. Kmalu naju je do grebena ločila še krajša flanka. Sonce je žgalo, bilo je precej vroče. Ob prihodu na greben pa naju pozdravi čudovit razgled. Še malo, in že stojiva na vrhu Vrtaškega Slemena. Malo poslikava, rečeva nekaj besed z možem, ki je prišel na vrh malo pred nama, nato pa se kar hitro odpraviva, saj je pihal veter. Odločiva se, da nadaljujeva še na sosednji vrh, Votlo Sleme, ki ga doseževa v 10 minutah. Uživava v izjemnem vremenu. Kmalu se nama pridruži še prijazna planinka. Po pavzi nadaljujeva nazaj do Njivic, kjer se odločiva še za Vrtaški vrh. Sledila sva po sledeh predhodnika, kar se je izkazalo za slabo, saj sva zašla v gosto rušje. Po hudem pretikanju in kar velikem naporu vendarle prispeva na vrh. Zaradi mučnega vzpona se odločiva, da bova sestopila na drugo stran. Tam je nekoliko bolje, vendar se rušju ne da izogniti. Po pretikanju na srečo še kar hitro doseževa markirano pot, po kateri sestopiva nazaj do planine, od tam pa po strmi poti nazaj v Mojstrano.