PrimožGrahelj's blog: Kopitnik (910 m) z okolico

Začel sem v Zidanem Mostu. Odpravil sem se po cesti proti Celju, a jo hitro zapustil in začel z vzponom po markirani poti. Kaj kmalu se teren postavi pokonci. Višje gori pridem na cesto in ji sledim proti desni. Kar nekaj časa traja, da me markacije spet povedejo na pot, ki se vzpenja rahlo proti levi. Kljub pretežno oblačnemu vremenu sem imel kar nekaj razgledov s poti 😀. Že med vzponom sem opazoval nove variante tu okoli, ki bodo še prišle na vrsto 😁. Ko se teren položi zavijem desno in kaj kmalu sem blizu grebena. Ko ga dosežem zavijem še enkrat desno in sledim stezi na Kopitnik (kota 910 m). Vrnem se na markirano pot in kaj kmalu dosežem vrh, kjer sta vpisna knjiga in žig (ta kota je kakih 15 ali 20 metrov nižja kot prej omenjena). Zadnjih nekaj metrov vzpona je zahtevnih. Sestopim na drugo stran, kjer me kmalu čaka strm spust, ki se konča na Lukovškem prevalu, ki ga le prečim in nadaljujem z vzponom proti Stražniku (648 m). Kakih 10 minut in sem pri klopici na vrhu, še malce naprej pa dosežem rob, na katerem je križ in zastava. Tu sem si vzel nekaj pavze, nato pa sestopil nazaj na Lukovški preval, kjer sem zavil desno in se spustil po markirani poti. Spustim se skoraj do Borovega, kjer zavijem levo in nadaljujem v smeri Koče na Kopitniku. Spet sem zagrizel v klanec, a mi je bilo prav prijetno 😀. Na višini okoli 600 metrov zagledam stezico, ki vodi v desno. "Ta mora biti prava", si rečem in nadaljujem po njej. Prečno se vzpenjam do grebena, nato pa se spustim na rob do klopce na Kinclu (659 m). Samemu sebi sem se čudil, kje najdem vse te kuclje haha 😂. Nadaljujem po stezi, ki se vzpenja po grebenu. Višje se spet priključim na markirano pot in ji sledim do Koče na Kopitniku, od tam naprej pa v smeri Gor. Ob poti skočim še na bližnji Golobinjek (882 m), nato pa bolj ali manj po cesti v rahlem spustu proti Domu v Gorah. Nadaljeval sem mimo cerkve Sv. Jurija in po vlaki do mojega zadnjega današnjega vrha, to so Vrhe (781 m). Po isti poti sem se vrnil kake pol ure do križišča, kjer sem zavil v smeri Zidanega mosta. Brez večjih težav sem sestopal navzdol proti vasici Širje, od tam pa naprej proti dolini. Namesto ceste sem raje izbral Aškerčevo pot. Bolj ko sem se bližal avtu, bolj sem bil vesel nad tem, kako dobro turco sem prehodil danes 😀 pa zraven sem dobil še več idej za naprej. Zadnjih nekaj sto metrov do avta sem hodil po cesti.

Razmere: kakšnih posebnosti na poti ni bilo.