PrimožGrahelj's blog: Zelo zimski Vršič (1738 m)

Vneto sem gledal centimetre snega na Vršiču. Ustavilo se je pri 135 cm. Ker je bila napovedana razjasnitev sem se v sredo zjutraj odpravil v tisto smer. Tu in tam se pojavlja nekaj malega snega od odcepa za Zadnjo Trento, a ga je bilo tu še zelo malo. Odpeljal sem se do 42. serpentine in tam pustil avto. Kasneje sem ugotovil, da bi se dalo peljati še malce višje, a nič zato. S hojo sem začel v rahlem sneženju. Sprva je bilo snega malo in tudi zelo počasi se je snežna odeja debelila. Po kake pol ure si nadanem krplje in nadaljujem. Do razgledišča Šupca snega še ni bilo tako veliko, od tu naprej pa se je to hitro spreminjalo. Le kak kilometer višje je bilo snega že veliko. Kljub krpljam sem se kar globoko ugrezal, kar niti ni čudno. Tudi sneg še vedno naletava, a to me niti ni motilo. Vse bolj pogosto sem se ustavljal in počival. Je bilo kar naporno. Dobro sem se namučil, da sem prišel do Vršiča, kjer ni bilo nobene sledi še. Pri Tičarjevem domu imam pavzo in počitek. Malce se že sveti, a kaj več pa ne. Vseeno ravno dovolj, da je bilo prav prijetno 😀. Prvotna želja se izgubi v globokem snegu hehe 😄, zato nadaljujem po cesti proti Poštarskemu domu. Tu je šele zanimivo! Udira se mi pol metra kljub krpljam. Kljub temu pa sproti uživam v zimski idili, skozi katero hodim. Drevesa so dobro obložena in res je zelo prijetno. Počasi se le "privlečem" do koče, do katere sem potreboval več kot pol ure. Na vzhodni strani koče je toliko snega, da bi lahko stopil na streho. Nadaljujem na bližnji vrh. Nič novega; globoko se ugrezam in rečem kako lepo besedo zraven pa gre mimo 😂. Iščem spihane predele, najdem pa rušje. Na vrhu Vršiča (1738 m) je čudovito. Tudi razgleda je nekaj. Tu si snamem krplje saj se odločim, da se podričam po kakem strmem bregu. Hahaha, sem pa bil naiven 😄. Ko se "privlečem" nazaj do koče zavijem desno v strm breg da sekam ovinek. Sem mislil, da sem največje globine že doživel. V manjši grapci se nekajkrat udrem do dna nahrbtnika, nogi pa še nista na trdnih tleh, tako, da se moram kopati iz snega. To je pa bilo hecno, pa tudi malce strašno hkrati. Kaj takega še nisem doživel. Verjetno se bo še kak moški strinjal, da ko se ti udre čez reproduktivni organ potem je to že zelo resno, saj takrat "ta majhna" glava težko funkcionira 😂. Z napori se priplazim do moje stare sledi, si takoj nadanem krplje in grem do TIČArjevega (kako prikladno ime glede na vse) doma. Po pavzi se vračam nazaj po svoji sledi. Počasi, ampak pridno se spuščam. Ni se še povsem zjasnilo, pa tudi veter občasno še fino pihlja. Na razgledišču Šupca imam še zadnjo pavzo, nato pa nadaljujem s sestopom. Nižje opazim kolesnice, kar pomeni, da je verjetno nekdo poizkušal priti čez Vršič. Trenutno je to misija nemogoče. Nižje si snamem krplje in nadaljujem do avta. Ustavim se pri Kugyju ter dvakrat nižje, da naredim še kako lepo sliko. Nato pa sledi še vožnja proti domu.
Kljub temu, da je bilo naporno sem se odlično imel in doživel pravo idilo z veliko snega 😀

Razmere: konstanten sneg se začne nad 1000 metri. Do Šupce ga ni tako veliko, nato pa se količina hitro veča. Nad prelazom ga je zelo veliko (čez meter), trenutno se še zelo udira. Krpljarska špura je narejena. To so posebne vrste užitki.