petek, 21. februar 2020

Matajur (1642 m) po Via Palma & pohajkovanje po Kolovratu - 20.2.2020

V četrtek sem šel pogledat, če rastejo palme pod Matajurjem. Nisem jih našel, imam pa namesto tega obgrizena kolena hehe 😜.
Kakšnih 100 metrov za mejnim prehodom Robič začnem turo. Že takoj za tablo se nakaže značaj poti, saj se pot postavi pošteno pokonci. Ob obnovljenih markacijah je pot spretno speljana strmo navzgor skozi gozd. Ko prispem na manjši greben, kjer je celo nekaj metrov ravnine, imam pavzo, brez strahu, da se mi nahrbtnik odvali v dolino. Nadaljevanje je še strmeje, pomagajo mi jeklenice, pot je izpostavljena in zahtevna. Višje je spet malenkost manj strmo, a to je le priprava na kar sledi; kmalu so spet v pomoč varovala. Na manjšem golem grebenu se mi odpre pogled naokoli in naprej na zadnji del poti. Nadaljujem ob pomoči jeklenic zelo strmo navzgor vse do roba planote, kjer noga spet začuti ravnino. Zadnji del poti je bil nekoliko pomrznjen in drseč. Mimo planine nadaljujemo do križišča s potjo iz Štupice, kamor bom sestopal. Nadaljujem po poti 725 proti levi. Mestoma je pot ledena. Ko pridem do roba, kjer markirana pot zavije desno jaz krenem levo na bližnja vrhova Suha (1557 m) in Visoka Glava (1540 m). Tam srečam gamse. Vračam se do markirane poti in po njej (mestoma ledeno) do Matajurja (1642 m). Kljub delno oblačnemu vremenu lep razgled 😀. Po pavzi sestopim mimo Doma na Matajure do križišča poti, kjer izberem pot 725 proti Štupici po poti Naturalistico Mersino. Ta pot je nasprotje Via Palme, saj je dokaj položna in se enakomerno spušča. Meni je bila všeč, ubistvu sta mi bili obe všeč, vsaka na svoj način 😀. Nadaljujem do ceste, od tam pa naprej po poti do cerkvice Sv. Lovenca, kjer imam še eno pavzo. Sestop do Štupice je mestoma kar strm in malce izpostavljen. Glavno cesto dosežem malce južno od vasi pri transformatorski postaji. Nadaljujem skozi vas in nato levo ter preko mostu na ono stran, kjer zavijem desno in sledim stezi z oznako 756, ki poteka ob Nadiži. Pot je prav prijetna. Ko prispem do mostu pri mejnem prehodu ugotovim, da se tu čez že ne bom plazil, zato zavijem v strugo in jo brez težav prečkam. Še kratek vzpon in sem pri avtu.
Ko se okrepčam se zapeljem do Idrskega, kjer poberem sošolca s faksa in skupaj nadaljujeva do Livka, kjer naju že čaka še en sošolec. Skupaj nadaljujemo pod Livški Kuk, od tam pa peš po cesti na južni strani. Malce se pomenimo o tem in onem. Povzpnemo se na Nagnoj (1192 m), kjer prav hladno pihlja. Dogovorili smo se za sončni zahod, zato se spustimo do ceste in nadaljujemo proti Kuku (1243 m). Ravno ko dosežemo vrh se začne šov narave, saj sonce že zahaja. Lepo je 😀,  a tudi mrzlo, zato se kar hitro spustimo do avtomobila. Ustavimo se še pri Nejcu na čaju, nato pa se poslovimo. Mateja pustim v Idrskem, sam pa nadaljujem proti domu. Ja, lep dan je bil 😀.

Razmere: Via Palma je zelo strma, mestoma tudi izpostavljena in zahtevna. Trenutno je tu in tam malce zmrznjeno. V mokrem velika nevarnost zdrsa! Tudi višje je tu in tam ledeno. Spust proti Štupci je brez posebnosti. Tudi na Kolovratu brez posebnosti. Sončni zahod pa edinstven, kot vselej 😀.

Zahvaljujem  se obema sošolcema za nekaj lepih uric druženja 😀.

Na začetku poti


Strmo...

Ob zanesljivih markacijah

Ob poti


Nekaj metrov ravnine

Strmina je pa strmina




Razgledna točka, zadaj Stolov greben, Polovnik in Kaninske gore

Mija, zadaj pogorje Stola

Visoko nad dolino

Ivanac


Konec strmine



Matajur



Gamsi

Matajur

Visoka Glava


Morje




Sestopna pot



Sv. Lovrenc


V dolini


Tu grem desno


Tu čez se nisem plazil

Krn z Robiča

Na travah Kolovrata

Krnsko pogorje v barvah

Začenja se šov




Vijolična...



Ni komentarjev:

Objavite komentar